Animeji kot medij in predmet oboževanja zahtevajo od ljubitelja ogromen časovni vložek. Ko stopimo v kinematografe, nas protokol po navadi obveže, da se po končanem ogledu filma usedemo v najbližji gostinski lokal, da se malce spočijemo od gibajočih slik in posvetimo čas stvari, zaradi katere smo sploh potrebovali izgovor, da smo šli v kino – zaradi družbe, seveda. 
Glede na to, koliko animejev in mang nam ponuja samo domača internetna povezava, se ni za čuditi, da ljubitelji raje solirajo gledanje in branje dotičnih medijev. V preteklosti je bilo še posebej med Američani zelo popularno stiskanje v majhnih sobicah pred večjimi televizijskimi zasloni, na katerih so vrteli amaterske prevode animejev. Ljubitelji niso niti imeli prave izbire, kako bodo animeje gledali. Kaj takega je za modernega ljubitelja skorajda nepredstavljivo, a še vedno je popolnoma izvedljivo, s tem da bi se morali malce bolj opirati na družbeno mrežo lokalnega ljubiteljstva. Moderni ljubitelj ne vidi prave potrebe po uživanju animejev z ostalimi ljubitelji, zato lahko rečemo, da je računalnik prevzel osrednjo vlogo pri tovrstnih hobijih. Pojavlja se kot ključna vez pri posredovanju naslovov do gledalcev oz. bralcev, pomemben je pri interakciji ljubiteljev prek interneta, saj so forumi, hitro sporočanje in spletne socialne mreže nadomestile pogovor na štiri ali več oči. Vedno bolj so tudi pomembne pri usklajevanju ustvarjalskih projektov.
A kljub temu ljudje potrebujemo zrak in potrebujemo družbo enako mislečih, zato prirejamo otakujske zabave, srečanja in večja zborovanja. A ta se od regije do regije močno razlikujejo. V ZDA večja zborovanja kličejo konvencije, na njih pa se zbirajo domača animejska industrija, da predstavi svoje izdelke, ustvarjalci iz japonske animejske industrije, različni glasbeni izvajalci, ki skrbijo za pozitivno vzdušje, predavatelji, cosplayerji in seveda množice ljubiteljev animejev, mang in japonske kulture. Organizatorji največjega zborovanja na ameriških tleh, Anime Expo, so letos v štirih dneh, kolikor je zborovanje trajalo, našteli preko 44 000 obiskovalcev. Vsaj južnoameriške in evropske države skušajo v veliki meri imitirati ameriški način zborovanj, česar pa ne moremo trditi za matično Japonsko.
Slika je na japonskih tleh bistveno drugačna. Animejski in mangovski krožki so v Deželi vzhajajočega sonca prisotni na vsaki osnovni, srednji in visoki šoli. Tudi odstotek ljubiteljev animejev je nekoliko večji, tako da se za prireditve manjših družbenih dogodkov vedno kdo najde, večji dogodki pa namenjajo pozornost predvsem ustvarjalcem. Teh dogodkov se trume množic udeležujejo zaradi novih izdelkov tako ljubiteljskega »doujin« ustvarjalskega ustroja kot tudi japonske korporativne ustvarjalske veje. Japonska zborovanja so na kratko povedano nakupovalne priložnosti za ljudi, ki radi stojijo v vrstah, da kupijo izdelke z omejenimi izdajami neposredno od njihovih priljubljenih ustvarjalcev.
Zdaj pa še na domača tla. Slovenci nimamo masovnega interesa za kulturo japonskih risank in stripov, a kljub temu se manjše število glav vsako leto zbere na že skorajda tradicionalnih novoletnih zabavah, ki so jih različne skupnosti skozi zadnjih osem let prirejale v ljubljanski Kiberpipi, letos (2009) pa se bo le-ta odvijala 19. decembra v Mladinskem centru Jedro v Medvodah. Pravzaprav so novoletne zabave edina družabna stalnica za domače ljubitelje azijskih medijev in kulture. Manjši dogodki so v preteklosti sicer pritegnili pozornost časopisnih in televizijskih medijev, a na žalost njihova omemba ni bila preveč odmevna. Tako se je tudi na domačih tleh ljubiteljsko »družabno« življenje ustalilo na spletnih forumih in klepetalnicah.
Napisal: Lythka za SloChan 07
