Vsem gledalcem domače televizije sta poznana naslova Bakugan in Beyblade. Spadata med zvrst animejev za mlajše gledalce (kodomo). Predvsem sta znana tudi po plastičnih igračkah, ki jih starši kupujejo za svoje otroke.

Ko pa se pogovarjamo o animejih, njih občinstvu in ljubiteljih, težko rečemo gledalcem Bakuganov in Beyblejdov ljubitelji animejske zvrsti. Prvič zato, ker niti ne vedo, da omenjena naslova prihajata iz japonske, kot drugo pa so ti gledalci le ožeta potrošniška publika. Cilj Bakugan, Beyblade in podobnih naslovov je prodati čim več plastičnih igračk, ki jih potem gledalci s prijatelji razbijajo (dobesedno) v vročih prijateljskih tekmovanjih.  Sicer bi se lahko tukaj dotaknili družabnega in tekmovalnega elementa, ki je tudi prisoten, vendar to ni namen tega prispevka.

Bakugan in Beyblade gledajo osnovnošolski otroci

Ciljna publika omenjenih animejev so osnovnošolski otroci, navdušeni nad fantazijskim dogajanjem prav tako osnovnošolske mularije, ki se v svojem svetu bojujejo s tako imenovanimi pošastmi (se spomnite Pokemonov?). Vsi navdušeni, vsi polni žepov različnih plastičnih pošastkov, vrtavk in aren za tekmovanje. Ampak to navdušenje skoraj proti koncu osnovne šole mine. Več ali manj jih prerastejo, saj ne želijo izpostavljati svoje navdušenosti nad risankami še v srednji šoli. Ker drugače so označeni kot otročji, g33ki ali celo kaj slabšega. Ker v srednji šoli so vsi “odrasli”, preganjajo dekleta in se živcirajo nad mozolji. A pustimo na strani, da risanke/animeje gledajo tudi že mnogo starejši.

Animeji in risanke niso aktualni v srednji šoli

Priznajmo si, večina nas je bila več ali manj tiha o risankah/animejih v celotnem času srednje šole. Če smo gledali take ali drugačne. Ali pa ste jih trajno izbrisali iz spiskov filmske umetnosti. Takih primerov je mnogo več, kot tistih strastnih gledalcev, ki so se lahko o vsem tem razgovarjali s sošolci ali celo profesorji. A če se zdaj posvetimo “odraslemu” delu, koliko od takih kdaj ponovno zamika ogled japonskih animacij. S prepričanjem še iz osnovne šole, da so pa to preotročje vsebine, kaj drugega niti ne poiščejo. Niti ne vedo, da so to animeji, ali pa če že, so prepričani, da je vse iz tega žanra enako otročje. To vse na podlagi osnovnošolske izkušnje in kar so videli na domači televiziji (na slovenskih in tujih programih).

Generacijska luknja med ljubitelji animejev in gledalci Bakuganov in Beyblejdov

Če samo na hitro preletimo slovenske in tuje kanale in njih sporede, opazimo precejšnje pomanjkanje animejske vsebine. Dandanes je mnogo manj animejev na katerih koli  kanalih domačih tv operaterjev, s tem pa je nastala med-generacijska luknja. Ker drugega kot molznih kravic slabe kvalitete ne predvajajo, se potencialni gledalci/ljubitelji  nimajo priložnosti spoznati z novimi zvrstmi/žanri/vsebinami. Kje so časi, ko je bil na televiziji bolj pogosti Dragonball, Naruto, Yu-Gi-Oh, NGE in mnogi mnogi drugi naslovi.

Od ljubiteljev animejev v Sloveniji bomo ostali le še stari prdci

Glede na očitno pot, ki jo obira slovenska sedma umetnost, bomo še prekmalu med gledalci animejev ostali le še stari “prdci”, ker animeje že dolga leta (nekateri od rojstva) spremljamo. Novih obrazov bo vse manj, ker med različnimi starostnimi generacijami ni zapolnjene luknje.  Ta primer spominja na striparsko sceno v Sloveniji, kjer je tudi zelo nazadovala s svežimi bralci/ljubitelji. Tako vidiš na dogodkih le starejše bralce stripov ala Alan Forda in druge. Ampak to je le skromna opazka in ne nujno povsem resnična.

Imamo le delno rešitev

Poleg tega, da je SloAnime le ena od nekaj spletnih strani in skupnosti (tudi društva obstajajo), ki omogočajo vpogled v mnoge animejske zvrsti in žanre, bi bilo dejansko idealno, če bi Bakugan in Beyblade gledalci kdaj pokukali v ustvarjene topike animejev na našem forumu in pogledali še kakšne dodatne naslove.  Mnogi so dostopni tudi s slovenskimi podnapisi. Sicer pa obstaja internet za iskanje za izbranimi.

Za vas in za vedno!
Lep pozdrav,
Uredništvo