Med današnjimi zvrstmi komercialnih televizijskih programov praktično ne bomo našli ničesar niti približno podobnega animejem, bolj natančno, njihovem edinstvenem poslovnem modelu, ki se v glavnem ozira na podporo svojih najbolj fanatičnih ljubiteljev. Animejski posel temelji na prodaji video nosilcev in igrač, s čimer močno odstopa od zahodnih televizijskih normativ, kjer producentom ustvarja dobiček predvsem oglaševanje. 
Japonski oglaševalci v animejih ne vidijo pravih priložnosti, a kdo jim sploh lahko zameri? Poznovečerni animeji pritegnejo nekaj stotisočglavo občinstvo v najboljšem primeru. Te številke so že same po sebi precej napihnjene, saj veliko gledalcev raje posname program in si ga ogleda naslednji dan, snemalniki pa kar sami elegantno preskočijo reklame. Kljub pomanjkanju pritoka oglaševalskega denarja pa se animeji še vedno animirajo, še vedno prihajajo na televizijo in to v vedno večjem obsegu. Le kako je to mogoče?
Čeprav se dobra večina animejev na Japonskem vrti po polnoči, lastniki televizijskih hiš niso nič bolj prizanesljivi pri postavljanju svojega honorarja. Ali poznate Cartoon Network? No, ameriška mreža ustvarjalcem že vnaprej plača za predvajanje njihovih del. Tudi Japonska pozna nekaj podobnega, satelitski program AT-X na SkyPerfecTV, a je zaradi omejenega števila naročnikov manj idealna rešitev od prostih komercialnih in nacionalnih televizijskih mrež. Zaradi vplivnega položaja televizijskih hiš morajo producenti odstopiti levji delež sponzorjevega denarja tako njim kot tudi monopolističnim oglaševalskim konglomeratom, varčujejo pa pri pogodbenikih. Animacijski studii zaradi takšnega načina poslovanja vsak projekt pričnejo v negativnih številkah, iz katerih se lahko izvlečejo le z uspešno DVD prodajo. Neodvisne študije so začele opozarjati na vedno manjši vpliv produkcijskih podjetij pri gospodarjenju z njihovimi lastnimi kreacijami, še posebej v zadnjem desetletju. Posledično se je povečalo število animejskih produkcij, s katerimi poskušajo odgovoriti na problematiko zdesetkanih prihodkov za posamičen izdelek. Studiem tako ni preostalo drugega, kot da zategnejo svoje pasove. Ena od posledic je izvoz naročil v tuje države, predvsem animatorjem iz Tajvana, Tajske in Južne Koreje. Nizke plače, dolgi delavniki in drago tokijsko življenje znajo hitro preplašiti domače talentirane animatorje, kar pa ne obeta nič pozitivnega tradiciji japonske animacije.
Medtem ko so Japonci gledali animeje po televiziji in pridno kupovali DVD ploščke, smo ljubitelji iz Evrope, Azije in Amerike začeli izkoriščati vse prednosti širokopasovnega dostopa do interneta. Med angleško govorečimi ljubitelji je začelo kraljevati spletno piratstvo, na katerega bi morala relativno uspešna severnoameriška animejska industrija ostati pozorna. Mnogi ameriški distributerji so zaradi posploševanja vedno spreminjajočega se animejskega trga zaprli svoja vrata, ostali so le najbolj prilagodljivi. Najglasnejši ljubitelji so začeli napovedovati armagedon animejske industrije, toda zgodilo se je nekaj presenetljivega – Japonci so sami pokazali iniciativo, da internet obrnejo v svojo korist. Začeli so producirati krajše animeje, kot sta Candy Boy ali Eve no Jikan, ki sta se pred DVD prodajo ekskluzivno pretakala po spletnih portalih. Internet se je izkazal za poceni alternativo požrešnim televizijskim hišam, z uporabo katere lahko ustvarjalci povečajo svojo vlogo pri bodočih projektih in iz njih tudi več iztržijo. Medtem ko smo se na zahodu prepirali, kako ljubiteljsko piratstvo škodi animejski industriji, so producenti razmišljali, kako bi čim bolj poceni predstavili svoje izdelke ciljnim skupinam. Serijo Ef – a tale of melodies lahko spremljamo kar na uradni spletni strani nekaj ur po televizijskem prenosu. Video je popolnoma brez reklam, saj nimajo druge izbire, kot da zaupajo svojim oboževalcem, da bodo kupili DVD in figurice, na takšen način namreč poslujejo že desetletja. Skratka, televizija je za njih finančno gledano mnogo slabša varianta.
Video spletni portali Biglobe, GyaO, Yahoo Douga ter NicoNico Douga bodo v prihodnje igrali vedno večjo vlogo pri distribuciji zabavnih vsebin. Vsaj pri animejih se lahko izkaže, da bodo nekega dne popolnoma izničili potrebo po televiziji. Če bo internet ostal nevtralen, lahko pričakujemo več konkurenčnosti na svetovnem spletu, kar bo tudi producentom omogočalo cenejšo distribucijo.
Japonci pa se niso lotili le domačega spletnega trga. V zadnjih nekaj mesecih se iz dežele vzhajajočega sonca kar vrstijo naznanitve, kako nameravajo sami ponujati animeje z angleškimi podnapisi. Studio Gonzo je začel s serijama The Tower of Druaga –Aegis of Uruk- in Blassreiter, Toei nam je ponudil Slam Dunk, TV Tokyo pa bo januarja začel z nekaterimi njihovimi najbolj popularnimi serijami, kot so Naruto, Gintama in Shugo Chara! Medmrežno pretakanje bo na voljo že slabo uro po prvotnih televizijskih prenosih, s čimer bodo deloma pospravili tudi s spletnim piratstvom. Ostaja pa še eno relevantno vprašanje, in sicer kolikšen del animejske industrije bo sledil stopinjam naštetih pionirjev? Večina še lep čas zagotovo ne, toda internet to možnost ponuja.
Napisal: Lythka za SloChan 04
