Vsem gledalcem domače televizije sta poznana naslova Bakugan in Beyblade. Spadata med zvrst animejev za mlajše gledalce (kodomo). Predvsem sta znana tudi po plastičnih igračkah, ki jih starši kupujejo za svoje otroke.

Ko pa se pogovarjamo o animejih, njih občinstvu in ljubiteljih, težko rečemo gledalcem Bakuganov in Beyblejdov ljubitelji animejske zvrsti. Prvič zato, ker niti ne vedo, da omenjena naslova prihajata iz japonske, kot drugo pa so ti gledalci le ožeta potrošniška publika. Cilj Bakugan, Beyblade in podobnih naslovov je prodati čim več plastičnih igračk, ki jih potem gledalci s prijatelji razbijajo (dobesedno) v vročih prijateljskih tekmovanjih.  Sicer bi se lahko tukaj dotaknili družabnega in tekmovalnega elementa, ki je tudi prisoten, vendar to ni namen tega prispevka.

Bakugan in Beyblade gledajo osnovnošolski otroci

Ciljna publika omenjenih animejev so osnovnošolski otroci, navdušeni nad fantazijskim dogajanjem prav tako osnovnošolske mularije, ki se v svojem svetu bojujejo s tako imenovanimi pošastmi (se spomnite Pokemonov?). Vsi navdušeni, vsi polni žepov različnih plastičnih pošastkov, vrtavk in aren za tekmovanje. Ampak to navdušenje skoraj proti koncu osnovne šole mine. Več ali manj jih prerastejo, saj ne želijo izpostavljati svoje navdušenosti nad risankami še v srednji šoli. Ker drugače so označeni kot otročji, g33ki ali celo kaj slabšega. Ker v srednji šoli so vsi “odrasli”, preganjajo dekleta in se živcirajo nad mozolji. A pustimo na strani, da risanke/animeje gledajo tudi že mnogo starejši.

Animeji in risanke niso aktualni v srednji šoli

Priznajmo si, večina nas je bila več ali manj tiha o risankah/animejih v celotnem času srednje šole. Če smo gledali take ali drugačne. Ali pa ste jih trajno izbrisali iz spiskov filmske umetnosti. Takih primerov je mnogo več, kot tistih strastnih gledalcev, ki so se lahko o vsem tem razgovarjali s sošolci ali celo profesorji. A če se zdaj posvetimo “odraslemu” delu, koliko od takih kdaj ponovno zamika ogled japonskih animacij. S prepričanjem še iz osnovne šole, da so pa to preotročje vsebine, kaj drugega niti ne poiščejo. Niti ne vedo, da so to animeji, ali pa če že, so prepričani, da je vse iz tega žanra enako otročje. To vse na podlagi osnovnošolske izkušnje in kar so videli na domači televiziji (na slovenskih in tujih programih).

Generacijska luknja med ljubitelji animejev in gledalci Bakuganov in Beyblejdov

Če samo na hitro preletimo slovenske in tuje kanale in njih sporede, opazimo precejšnje pomanjkanje animejske vsebine. Dandanes je mnogo manj animejev na katerih koli  kanalih domačih tv operaterjev, s tem pa je nastala med-generacijska luknja. Ker drugega kot molznih kravic slabe kvalitete ne predvajajo, se potencialni gledalci/ljubitelji  nimajo priložnosti spoznati z novimi zvrstmi/žanri/vsebinami. Kje so časi, ko je bil na televiziji bolj pogosti Dragonball, Naruto, Yu-Gi-Oh, NGE in mnogi mnogi drugi naslovi.

Od ljubiteljev animejev v Sloveniji bomo ostali le še stari prdci

Glede na očitno pot, ki jo obira slovenska sedma umetnost, bomo še prekmalu med gledalci animejev ostali le še stari “prdci”, ker animeje že dolga leta (nekateri od rojstva) spremljamo. Novih obrazov bo vse manj, ker med različnimi starostnimi generacijami ni zapolnjene luknje.  Ta primer spominja na striparsko sceno v Sloveniji, kjer je tudi zelo nazadovala s svežimi bralci/ljubitelji. Tako vidiš na dogodkih le starejše bralce stripov ala Alan Forda in druge. Ampak to je le skromna opazka in ne nujno povsem resnična.

Imamo le delno rešitev

Poleg tega, da je SloAnime le ena od nekaj spletnih strani in skupnosti (tudi društva obstajajo), ki omogočajo vpogled v mnoge animejske zvrsti in žanre, bi bilo dejansko idealno, če bi Bakugan in Beyblade gledalci kdaj pokukali v ustvarjene topike animejev na našem forumu in pogledali še kakšne dodatne naslove.  Mnogi so dostopni tudi s slovenskimi podnapisi. Sicer pa obstaja internet za iskanje za izbranimi.

Za vas in za vedno!
Lep pozdrav,
Uredništvo

V letošnjem letu, predvsem v marcu je opaziti precejšna pozornost velikemu japonskemu režiserju animiranih filmov – Hayao Miyazakiju, nevarnemu konkurentu ameriškega Disneya.

Prvič so svoj delež k omembi režiserja prispevali v oddaji Veliko platno, ko so sredi decembra na televiziji objavili prispevek o japonskem režiserju Hayao Miyazakiju. Verjetno to ni bil povod do mnogo večjega medijskega pokrivanja celotnega studia Ghibli, ki so ga v začetku marca izvedli s posebnim dokumentarcem na japonskih televizijah. Samo pred nekaj dnevi pa so na portalu Veliko platno v okviru Filmske krivulje ponovno usmerili pozornost življenjskih del omenjenega režiserja. Istočasno se ta mesec v Kinoteki vrtijo tri Miyazakijeva dela: Čudežno potovanje, Princesa Mononoke in Čarovnik Howl in gibljivi grad. Svoj delež k prepoznavnosti s pompozno novico pa je prispeval tudi portal 24ur in z malce obširnim prispevkom njihov sorodni projekt Moškisvet.

Hayao Miyazaki se je rodil 5. januarja 1941 kot četrtorojenec v preskrbljeni družini, saj je bil oče direktor letalske družbe Miyazaki Airplane, ki je sestavljala vojaška letala v času 2. svetovne vojne. Posledično je Hayao prevzel fascinacijo nad letali, kar se mnogokrat pokaže v njegovih delih (recimo Porco Rosso), zaradi slabega zdravja matere pa so opazna tudi močna in samostojna dekleta. Za celotno biografijo priporočamo branje angleške wikipedije, saj je njegova zgodovina zelo dolga in obširna. Nekaj malega o njegovem vplivu na animejsko sceno smo pisali že davno za tiskano obliko SloChana.

Prilagamo še celoten spisek vseh njegovih del in kje je še sodeloval:

Režiser, screenplay in scenarij

Lupin III Part I, 1971-72 anime series (with Isao Takahata)
Yuki’s Sun, 1972 (Pilot film for a never-realized anime series)
Future Boy Conan, 1978 anime series
The Castle of Cagliostro, 1979 film
Lupin III Part II, 1980 anime series (2 episodes in season 4 under the pseudonym Tsutomu Teruki)
Sherlock Hound, 1984 anime series

Filmi pri novonastalem studiu Ghibli

Nausicaä of the Valley of the Wind, 1984 film
Castle in the Sky, 1986 film
My Neighbor Totoro, 1988 film
Kiki’s Delivery Service, 1989 film
Porco Rosso, 1992 film
Princess Mononoke, 1997 film
Spirited Away, 2001 film (winner, Academy Award for Best Animated Feature, 2002)
Howl’s Moving Castle, 2004 film (nominee, Academy Award for Best Animated Feature, 2005)
Ponyo, 2008 film

Kratkometražni

“On Your Mark“, 1995 music video for Chage and Aska
“The Whale Hunt“, 2001 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“Koro’s Big Day Out“, 2001 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“Mei and the Kittenbus“, 2002 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“Imaginary Flying Machines“, 2002 (Short film exclusive to the Ghibli Museum as a part of the exhibited material)
“Ornithopter Story: Fly! Hiyodori Tengu Go!“, 2002 (Short film exclusive to the Ghibli Museum as a part of the exhibited material)
“Monmon the Water Spider“, 2006 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“House-hunting“, 2006 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“The Day I Harvested A Planet“, 2006 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“Film Guruguru“, (2001–2008) (Short film exclusive to the Ghibli Museum as a part of the exhibited material)
“Pandane to tamago hime“, 2010 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)

Druga dela

Hols: Prince of the Sun, 1968 film: Key animation, storyboards, scene design
Puss ‘n Boots, 1969 film: Key animation, storyboards, design
Flying Phantom Ship, 1969 film: Key animation, storyboards, design
Animal Treasure Island (どうぶつ宝島 Dōbutsu Takarajima?), 1971: Story consultant, key animation, storyboards, scene design
Ali Baba and the Forty Thieves (アリババと40匹の盗賊 Aribaba to Yonjūbiki no Tozuku?), 1971 film: Organizer, key animation, storyboards
Panda! Go, Panda!, 1972 short film: Concept, screenplay, storyboards, scene design, key animation
Panda! Go, Panda! and the Rainy-Day Circus (パンダコパンダ 雨降りサーカスの巻 Panda Kopanda: Amefuri Sākasu no Maki?), 1973 short film: Screenplay, storyboards, scene design, art design, key animation
Heidi, Girl of the Alps, 1974 anime series: Scene design, layout
3000 Leagues in Search of Mother, 1976 anime series: Scene design, layout
Anne of Green Gables, Episodes 1-15, 1979 anime series: Scene design, layout
Pom Poko, Executive Producer, Story concept
Whisper of the Heart, 1995 film: Screenwriter, storyboards, executive producer, sequence director
The Cat Returns, 2002 film: Executive Producer, Project Concept Designer
The Borrower Arrietty, 2010 film: Executive Producer, screenwriter, animation planning supervisor
Kokurikozaka kara, 2011 film: Planning, screenwriter

Trenutno smo še v pričakovanju novega filma Kokuriko Kara-zaka, ki so ga napovedali za letošnje leto, kjer pa bo Hayao sodeloval le kot scenarist. Film režira njegov sin Goro Miyazaki.

Kar nekaj del Ghibli studija smo opisali tudi na forumu, najdete pa lahko tudi kakšne slovenske podnapise zanje.

Starejši dokumentarec o Ghibli studiu in Miyazakiju:
Ghibli – The Miyazaki Temple

The Miyazaki Temple Part 1/6

The Miyazaki Temple Part 2/6

The Miyazaki Temple Part 3/6

The Miyazaki Temple Part 4/6

The Miyazaki Temple Part 5/6

The Miyazaki Temple Part 6/6

Če so vam njegova dela všeč, se registrirajte na forum in pokomentirajte!

Le da se ta obsedenost konča, ko jih enkrat ne moreš več nikjer spremljati. Televizije jih ne ponujajo, spletno-pretočne strani nam jih blokirajo, nelegalne pa redno brišejo.

Dolga leta nazaj smo bili Slovenci deležni televizijskega predvajanja mladinske animejske serije Dragon Ball na enem od slovenskih postaj. Odlična popestritev pred in po pouku, polna dogajanja in dih jemajočih bitk. Vendar so se dnevi obsedenega gledanja tega animeja končali. Predvajali so le slabo polovico celotne serije in brez “a” ali ”mu” ukinili. Od takrat nismo videli več nobene dostojno kvalitetne anime serije, ki bi kakorkoli zadovoljila malce zahtevnejše gledalce. Sem pa tja se predvaja kakšen zanimiv animejski celovečerec in to je to. Sušna afriška puščava bi bila za primerjavo pravi raj.

Naslednja težava so trenutno po svetu aktualne spletno-pretočne internetne strani -podobne Youtubu, kjer je možno gledati precejšnje število novejših anime serij. Ta spletna mesta na žalost blokirajo našo regijo, ker zanjo nimajo licence za predvajanje. Tako smo ostali tudi brez najbolj perspektivnega kanala, kjer bi lahko brez komplikacij ugledali mnoge animejske naslove.

A kdor pravi, da naj preko tujih spletnih trgovin naročimo originalne DVDje animejskih serij, se verjetno ne zaveda, da take izdaje izidejo tudi več kot pol leta po uradnem predvajanju na japonskih tv postajah in spletno-pretočnih straneh. Težko je tudi vedeti, če bo na oko izbrani naslov všečen ali smo s tem stran vrgli petdesetaka ali več evrov. Kdo pa še danes rad kupuje mačka v žaklju.

In tukaj smo, ko se vprašamo, ali je nelegalno spletno pretakanje tovrstne vsebine nam v pravico ali krivico?

Ampak bodimo odkriti; v Sloveniji vseeno obstaja nekaj izdanih DVDjev animejskih celovečercev, katere si redki že lastimo na knjižnih/dvd poličkah. Čeprav slovenski distributerji pri takih izdajah zraven ne ponudijo prav nič posebnega (recimo za razliko od Francozov), je slaba aktualnost take zvrsti razlog nekaj-centimetrskih oblog prahu na poličkah. Tudi če ne bi bili ljubitelji sami ekstra pozorni na prisotnost teh stvari pri nas, ne bi prodali skoraj nič dvdjev. Razlog za to je, da je ta zvrst pri nas podhranjena s strani televizijskih kanalov, zato so dvdji popolnoma zgrešen način širjenja te sedme umetnosti. Tudi Avatar ne bi prodal nikakršnega DVDja, če ne bi bil predvajan v kinematografih.

Še vedno pa obstajajo viri za doljemanje celotnih anime serij, in tudi tistih tekoče predvajanih. To ni hvale vredna poteza, ki hitro pritegne slabe očitke na tak fandom. SloAnime se seveda izmika kakršnemu koli javnemu deljenju nelegalnih povezav, a obenem ohranja manjšo tendenco ilegalnih povezav v namen promocije animejev. Ljubitelji animejev in mang pa se lahko le sarkastično zahvalimo lokalnim distributerjem za odlično ponudbo tovrstne vsebine.

Lahko pa nam enostavno dol visi, saj je anime/manga scena za razliko od risane/igrane in striparske mnogo bolj živa -- AMV v ta namen:

www.youtube.com/watch?v=sf5DqSP8hs0

Četudi nisem najbolj vešč v pisanju in se zelo težko spravim k pisanju takih stvari, se bom potrudil in spisal eno obširno poročilo letošnjega največjega dogodka iz anime in manga scene -- pravi mali slovenski festival -- Novoletka 2010. Gre za tradicionalno zabavo, ki se je ohranila iz predhodnih skupnosti in entuziastov, zato šteje že 9. obletnico. Prihodnje leto bo že 10. po vrsti. Letošnja zabava se je odvijala v 3. nadstropju knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, ZELO blizu železniške postaje in vseh glavnih avtobusnih linij. Trajala pa je le slabih 8 ur, od opoldneva pa vse do večernih ur, okoli 20ih. V tem času se je odvijal tudi voden program, z zaključkom ob 19ih, ko so se podelile vse nagrade.

Letošnja Novoletka je bila prvič v malce večji meri organizirana s strani naše -SloAnime-skupnosti, še vedno pa sta bili poglavitni pobudnici lanskoletni organizatorki -Špela in Eva-. Za spremembo je pri organizaciji pripomogel tudi Oton Župančič osebno. Zato smo bili priskrbljeni s prostorom, programom, igračarskimi točkami, letaki in plakati, hrano in odlično lokacijo v središču Ljubljane. Prostor je bil ravno pravšnji, četudi smo imeli v primeru prevelike udeležbe v rokavu na voljo še kletni del.

Kaj smo pravzaprav doživeli na letošnji Novoletki? Super družbo, zanimiv program dogajanja, veliko navdušujočih cosplay tekmovalcev, zanimive zgodbe pri natečaju, ogromno mang, risarski kotiček in predavanje, potopisno predavanje iz Japonske, predstavitev azijskih lutk, pestra izbira slaščic obiskovalcev, razstavo figur in drugih zbirateljskih dobrin, poplesavanje na arkadnih podlagah, pretepanje v Dragonball konzolni igri, mučenje glasilk v karaokah in še več…

Novoletka 2010 je bila zastavljena širše, kot smo jo dobili servirano. Sprva smo želeli gostovati v prestižnem hotelu Mons na obrobju Ljubljane, vendar so nas s pretirano ceno izposoje prostora dobesedno izgubili. Tudi program je bil sprva zastavljen popolnoma drugače -- želeli smo imeti daljši dogodek z bolj razgibanim programom, ki bi zajemal najmlajše in mlade in mlade po srcu. Pri tem smo imeli namen povabiti mnoga slovenska društva in skupine, ki se kakorkoli povezujejo z japonsko tematiko. Na kratko; že od začetka je bil planiran OGROMEN dogodek.

Tudi brez zapletov letošnja Novoletka ni šla; odpadli sta dve točki v uradnem programu, zašalabajzili so nam sponzorji za nagrade natečajev in precej časa smo iskali še manjkajoče elemente za delovanje vseh naprav v prostoru. Galerij nismo imeli vseh na voljo, tudi dovolj figur za razstavo nismo dobili, Črni Luknji se je ponesrečila dobava večje količine ljubiteljskih drobnarij… in verjetno bi se še kaj našlo. Hej, organiziranje dogodka ni pravo organiziranje, če ne gre nekje nekaj narobe. =) Ampak nam dobesedno dol visi, ker za zgubljanje živcev nismo z ničemer poplačani;)

Cosplay tekmovanje;
1. mesto; Tea Jurančič (zeo) kot Kyuubi iz Naruta
2. mesto; Alja Grofenik (puffy) kot Miyuki Takara iz Lucky star
3. mesto; Mateo Z. kot L iz Death Nota
3. mesto; Ouran high school host club (natsumi, rima, narwe,akya, hani)
….
predzadnje mesto z enim glasom sem dosegel osebno (DjJuvan) v cosplayu obiskovalca =)

Literarni natečaj;
1. mesto; Nastja Cepek (zgodba)
2. mesto; Tomaž Kozamernik (zgodba)
3. mesto; Iva Gustinčič (zgodba)

Video povzetek Novoletke 2010:

www.youtube.com/watch?v=t68QZBpfO-k

#2 Video povzetek Novoletke 2010:

www.youtube.com/watch?v=GDJvGcm952s

Pri tem bi se v rad imenu celotne ekipe zahvalil vsem, ki so pripomogli k izvedbi dogodka -- od tistih, ki so prinesli svoje kose opreme, razstavne artikle, plakate, mize in tudi tistim, ki so prostovoljno predavali, se preoblekli v kostume, pomagali pri postavitvi prostora in prinesli prigrizke. Brez vas nam ne bi uspelo! Legende!

12►

Za fotografije smo hvaležni osebam:
Frozenflame
dediledi
Zeo
Puffy

V zadnjih letih je Hollywood postal strašansko zainteresiran za pridobitve pravic predelav japonskih visokoproračunskih produkcij, kot so Transformerji, Speed Racer in med anime/manga ljubitelji najbolj poznan – Dragon Ball. Še vedno pa so v zraku, čakajoči na potrjene pravice Battle Angel Alita, Cowboy Bebop in Akira. Za mnoge ljubitelje izvirnikov se ob novici prihajajoče Hollywodske različice kar malce zdrznejo. Ali bo njihov najljubši naslov skrajno neumen ali nesmiselna predelava.

Pogosto se teh dvomov najbolj bojijo izvirni avtorji. Njihov ponos v uspešnem pripovednem delu je opogumilo mangakaje (avtorje stripov), da se držijo svojih kreativnih pravic. Na Japonskem imajo ogromno spoštovanja, zato se čvrsto držijo svojih avtorskih del. Nekaj redkih in uspešnih postane tudi zelo premožnih. Navezovanje zvez v teh pogajanjih je zelo komplicirano. Zbrati vse kupčije za predelavo naredi produkcijo filma skorajda mimoidočo domislico.

Ni presenetljivo, da so laični Američani takoj zagrabili obetajočo tržno nišo in uvozili ogromno naklad mang. O tem govori ameriški poznavalec animejev in mang Northrop Davis:
“Prvič sem bil v ta proces vpleten pri Battle Angel Alita. Vanjo sem se zaljubil takoj, ko sem nanjo naletel v trgovini z mangami. Imela je zahodnjaško rdečo nit zgodbe, ki sem jo kot poklicni scenarist zlahka prepoznal. Takoj sem kontaktiral ogromnega japonskega založnika Shueisha. Začel sem s pogajanji in poizvedel o možnosti srečanja na Japonskem. Tisti čas sem streljal s še enim projektom, za katerega sem imel pravice za studijskega izvršitelja Jamesa Camerona pri Foxu. Tisti strel je izvršni direktor Foxa zavrnil in vprašal po nečem, podobnem Rollerballu. Z Battle Angel Alita v mislih sem mu pritrdil, vendar takrat še niso bile vse pravice priskrbljene. Prosil me je, naj mu vseeno povem. Zavedal sem se tveganj, ampak ker je bil Cameronov studijski izvršilec, sem več povedal o tem in kasneje napisal nekaj povzetkov.
Od takrat naprej sva bila z Japonskim partnerjem vpletena v več drugih naslovih, recimo: Berserk, Grapler Baki in Train Man. Izvedeli smo mnogo stvari. Ena od teh je; Japonski lastniki avtorskih pravic (po navadi je to ustvarjalec naslova) si želijo spremeniti svoje projekte v čudovite filme in TV serije Hollywooda. Če si tega ne bi želeli, potem ne bi podpisovali dovoljenj za produkcijo svojih naslovov. Največji problem pri vsem tem je, da želijo lastniki avtorskih pravic do določene mere kontrolirati potek produkcije za zares kvalitetno narejen izdelek. To lahko vključuje tudi scenarij, režiserja in celo izbiro filmske ekipe.
Nadzor kakovosti je podoben kakšni veliki korporaciji zabavne industrije, ki vloži več kot 200 milijonov dolarjev za produkcijo/marketing projekta in obenem želi določiti, kako in kdaj bo zadeva narejena, če sploh. Ta želja po kontroli je predvsem moteča pri TV vsebinah. Prekinjanje trdno začrtanih datumov produkcije tedenske serije zaradi pošiljanja in preverjanja kvalitete scenarijev tujim ljudem in znanem japonskem slovesu po ZELO počasnem odločanju, bi bilo katastrofalno.
Še dodaten problem so njihove prioritete, ki niso enake našim. Za razliko od japonskih založnikov se naši dobesedno borijo za pozornost Hollywooda in možnost priredbe njihovega dela v filme in TV serije. Talentirani ljudje morajo vložiti ogromno energije v pogajanja. Včasih se mi zdi, da s svojim japonskim partnerjem in svojo vpletenostjo v zbliževanju teh svetov jadrava na kitolovski ladji proti nezemeljskemu, vendar privlačnemu novemu svetu, v upanju zajetja tega velikega in strašansko kreativnega kita, ter ga prinesti nazaj v naš svet. Zakaj? Ker želimo videti čudovite hollywoodske produkcije nastale iz teh velikih japonskih del.
Ravno to odlično prikaže Barefoot Gen. Kdo pri zdravi pameti bi želel narediti hollywoodski film ali serijo iz mange, ki je narejena po resnični zgodbi družine žrtve atomskega bombardiranja Hiroshime. Zakaj bi želeli predelati ta naslov, ki se po težavnosti primerja z Mount Everestom? Zato ker je Barefoot Gen odlična zgodba, ki se jo MORA povedati. To ni samo kritika atomskega orožja, ampak tudi kritika Japonske vojaške sile, ki je povzročila drugo svetovno vojno in jo pripoveduje preživeli atomskega bombardiranja. Ampak ni le to; to je zgodba neverjetnega človeškega poguma in vzdržljivosti.
To delamo iz ljubezni. In kot se za ljubezen spodobi, se razvije ogromno ganljivosti. In če zadeve delaš s pravim razlogom, verujoč v čudovita kreativna dela, je končni rezultat lahko pozitiven.”

Northrop Davis je profesionalni producent, scenarist, komercialni režiser in učitelj pisanja scenarijev za filme. Našel in predložil je mango Battle Angel Alita podjetju Twentieth Century Fox, ki so jo prevzeli za naslednji film Jamesa Camerona z naslovom “Battle Angel“.

Za Slochan 10 iz OtakuUSA revije prevedel DjJuvan

Verjetno že vsi nestrpno pričakujete foto in video material letošnjega dogodka Ilustrarium 2010 -- razstave ilustracij iz animejev in mang. Letošnji prvi Ilustrarium in na splošno letos prvi anime/manga dogodek v Sloveniji se je dogajal v Kino Šiški 28. avgusta. Poleg primarnega programa razstave ilustracij naključnih ljubiteljev -- risarjev, so bile razstavljene tudi zbirateljske figure, katerih vrednosti lahko presegajo tudi več sto evrov, na ogled so bile tudi različne mange, revije in potiskana slovenska SloChan ljubiteljska revija. V skoraj zadnjih minutah smo uspeli organizirati tudi poseben bazar, na katerega sta se prijavila dva prostovoljca, ki sta s seboj prinesla zavidljivo količino mang (v angleškem, italijanskem, nemškem in japonskem jeziku). Ta poteza je bila pika na i, saj je bila ideja popoln uspeh -- to sta se strinjala tudi prodajalca, ki sta uspešno prodala precej svoje zaloge rabljenih mang.

Precej stalna praksa anime/manga dogodkov je tudi arkadni ples, ki tudi tokrat ni manjkal in to celo na večjem zaslonu. Sprva ta del programa ni najbolje zaživel, vendar šele ko smo nekaj obiskovalcev prisilili plesati, se je okoli arkadne točke kar trlo novih izzivalcev. V primeru še dveh dodatnih podlag, bi praktično lahko izvedli turnir =) Smo pa pogrešali eksperte v arkadnem plesu, ki znajo odplesati tudi 11 nivo in več težavnosti. Ali je pač bolje, da je ostal nivo na najnižjem -- začetniškem?

Risarski kotiček je bil od začetka vedno poln radovednih obiskovalcev, sprva so se tam posedli starejši obiskovalci, ki so nam pojedli vse sladkarije, kasneje pa so končno zagrabili list papirja in svinčnike tudi pravi risarji in kaj narisali. Vodena delavnica je bila precejšen uspeh, čeprav smo imeli nekaj začetnih tehničnih težav… ker od začetka ni bilo najbolje dorečeno, kako bo tečaj potekal, smo konec koncev bolj improvizirali. Važno je le, da so se udeleženci zabavali ob risanju in mogoče tudi kaj naučili =) Malo smo le pogrešali prisotnost mlajših obiskovalcev, saj nam je na koncu ostalo še ogromno pobarvank nedotaknjenih. Prihodnjič bomo definitivno malce večji poudarek naredili na animiranju mlajših udeležencev.

Med bolj razočaranimi deli programa je bilo predavanje, ki ostalo brez spodobnega usmerjenega tematskega dialoga, ampak je ostal le na splošni predstavitvi scene, dogodka, skupnosti in predlogov za naše televizije. Sam nase sem jezen, ker nisem pripravil kakšne spodobne teme za predavanje -- vse do zadnjega trenutka sem razmišljal, o čem bi sploh lahko govoril. Nič mi ni prišlo na pamet, na koncu sem reševal svojo rit s kakšnimi zafrkancijami.

Video povzetek: [SA] Ilustrarium 2010 (Kino Šiška) -- Povzetek

www.youtube.com/watch?v=1moOT0xs6fQ

Ilustrarium 2010 je bil za svojo prvo izvedbo in obskurno tematiko presenetljivo obiskan, lahko bi na oko ocenili, da je bilo vsaj 150 različnih obiskovalcev. Zaradi stalnega prihajanja in odhajanja, je težko podati točno oceno obiska. Med najbolj pogostimi obiskovalci so bili dijaki in študenti, nekaj manj je bilo še starejših, v manjšini pa so bili najmlajši. Celoten dogodek je potekal od 15:00 do 21:00 ure, čeprav so obiskovalci začeli zapuščati dvorano skoraj takoj po zadnjem delu časovno določenega programa (z zaključkom ob 20ih). Prostor za izvedbo Ilustrariuma so nam odstopili v Kino Šiški, kjer so pred letošnjim poletjem razpisali brezplačen vzakup prostorov in opreme. To možnost smo zagrabili v uredništvu SloAnimeja in izbistrili idejo, da izvedemo razstavo ilustracij iz animejev in mang, po vseh dogovorih in okvirnem programu smo dodali dogodku še ime -- Ilustrarium (izpeljanka iz besede “ilustracija”). Pri ideji, izdelavi programa in organizaciji sva sodelovala Blaž Juvan in Petra Zegmajster.

Namen dogodka je bil širjenje vesti o zelo obskurni zvrsti japonske animirane in stripovske industrije s pomočjo ljubiteljskih ilustracij, ki so jih narisali gledalci in ljubitelji tovrstne zvrsti osebno. Ker po eni strani t.i. animejski in manga liki privlačijo mnoge oči, vendar pa le redko kdo ve, iz kje točno tovrstni stili prihajajo. Zato smo dogodek poleg same razstave opremili še z lastno info točko, projekcijo naključnih ljubiteljskih anime video spotov in možnost prebiranja mang ter revij. Bili smo dostopni tudi za vprašanja, predloge in druge informacije.

Ker dogodek ne bi bil postavljen do časa brez dodatne pomoči, še posebej ne brez zagretih tehnikov Kino Šiške, ki so nam priskrbeli marsikateri delček tehnologije in bili celi čas na razpolago. Pri obešanju, okraševanju in postavitvi prostora so pomagali tudi člani portala SloAnime in bližnji prijatelji in sorodniki.
Organizatorji smo uživali v izvedbi tega dogodka in se že veselimo nadaljnjih projektov!
Zahvaljujemo se tudi Adrijan.si za foto kolekcije, ki krasijo našo galerijo in bomo veseli obiska tudi na prihodnjih dogodkih!

Vsem se zahvaljujemo za obisk!

Preostale fotografije najdete v naši Galeriji.

V ljubljanskem zabaviščnem centru Arena je pred nekaj meseci potekalo 2. Slovensko prvenstvo v arkadnem plesu. Dogodek, ki se ga je skupno udeležilo kar 19 tekmovalcev z vseh koncev Slovenije, je potekal v soboto, 24. 10. 2009, od 16 h do 22:30 h. Po dolgem in napetem tekmovanju smo dobili novega slovenskega prvaka v arkadnem plesu, Petra Konda iz Ljubljane. Ta je v zelo tesnem finalu uspel premagati lanskega prvaka, Tilna Rajbarja iz Maribora. Razlika med njima je bila spektakularnih 0,3 %. Če se sprašujete, kaj to sploh pomeni, kaj je arkadni ples in kaj smo plesalci na tem prvenstvu dosegli, berite dalje.

Arkadni ples je šport, je računalniška igra in je ples. Vse troje namreč združuje na dotik občutljiva podlaga, računalnik in uporaba nog. Arkadni ples in igro Dance Dance Revolution so leta 1997 izumili Japonci in jo, kot marsikatero drugo norost, poslali v svet. Pri nas se je prvič pojavil leta 2002, na novoletki AnimeSlovenije. Zabava in tekmovanja v Dance Dance Revolution so tako postala tradicionalna aktivnost vsakega anime žura. Po prvem velikem prodoru arkadnega plesa v Sloveniji leta 2006, smo dobili tudi skromno spletno skupnost (http://www.arkadniples.si), ki je letos že drugič priredila prvenstvo v tej športni igri.

Prvenstvo je bilo razdeljeno na tekmovanje za začetnike in eksperte, z vmesnimi “nastopi” za popestritev. Najbolj pričakovano tekmovanje za eksperte se je začelo ob 19 h, z naključnim žrebom pesmi za vsako stopnjo tekmovanja (od stopnje 7 do 13). Končni izbor je bil vreden prvenstva, saj tekmovalcem ni pustil niti ene lahke stopnje. Vsak tekmovalec je lahko pesem vsake stopnje odplesal največ dvakrat. Najboljši procent vsake stopnje pa se je seštel v končen rezultat. Ker so bile razlike med plesalci precej majhne, je večina tekmovalcev poskusila tudi stopnjo ali dve nad svojimi običajnimi sposobnostmi. Prav ta tekmovalni duh pa je slovenske eksperte prvič pripeljal do najvišje stopnje doslej. Expert 13 s pesmijo Summer (speedy mix) je odplesala kar tretjina vseh tekmovalcev. Napredek je bil velik in očiten, kar se vidi tudi na grafu, saj smo praktično vsi tekmovalci izboljšali lanski skupni rezultat. Največji napredek je zagotovo pokazal Skye, ki je že lani pokazal velik potencial. Z lanskega zadnjega mesta se je dvignil med najboljše, na tretje mesto. Podobno kot Skye sta velik napredek dosegla tudi tekmovalca iz Murske Sobote, MD in BoonZ. Presenečenje pa je s četrtim mestom pripravil tudi Cyth, ki se lanskega prvenstva žal ni udeležil.
Najboljši del letošnjega prvenstva je bil finale. Lanski prvak, Tilen Rajbar, je imel pred vsemi tekmovalci že prepričljivo prednost in mnogi smo bili prepričani v njegovo ponovno zmago. Tako nihče ni opazil počasnega, skoraj taktičnega napredovanja Petra Konde, ki je z zadnjimi plesi uspel prehiteti Tilna. Ta se je, presenečen, vrnil nazaj v tekmovanje in se Petru poskusil približati z neizkoriščenimi poskusi na nižjih stopnjah. Tilen, ki je tako popravil svoj rezultat, je za Petrom sedaj zaostal za samo 0,3 %. Obema je ostal samo še en poskus na najtežji stopnji 13, ki je pomenil odločilno tekmo med obema. Po izenačenem začetku, je Peter pridobil nekajprocentno prednost in sledil je stisk rok, ki je končal letošnje prvenstvo v arkadnem plesu. Končna razlika med njima, 0,3 %, je tako majhna, da bi že en sam Tilnov “Perfect” korak več, od skupno kar 6.688 korakov, lahko pomenil izenačenje ali celo prednost.

Čeprav je bilo tekmovanje za plesalce napeto in naporno, je bilo zelo zanimivo tudi za mnoge gledalce. Ti so se v valovih valili iz dvorane XpanD in večina se jih je ustavila tudi v našem kotičku, kjer so z odprtimi usti spremljali in bodrili tekmovalce. Kot verjetno večina plesalcev arkadnega plesa upam, da bomo na naslednjem prvenstvu pokazali še več. Cilj? Izboljšati natančnosti na avtomatu nad 90 %, tudi na najvišjih stopnjah, s čimer bi se lahko pridružili najboljšim na evropskem prvenstvu.

Napisal: d0men za SloChan 09

Animeji kot medij in predmet oboževanja zahtevajo od ljubitelja ogromen časovni vložek. Ko stopimo v kinematografe, nas protokol po navadi obveže, da se po končanem ogledu filma usedemo v najbližji gostinski lokal, da se malce spočijemo od gibajočih slik in posvetimo čas stvari, zaradi katere smo sploh potrebovali izgovor, da smo šli v kino – zaradi družbe, seveda. Glede na to, koliko animejev in mang nam ponuja samo domača internetna povezava, se ni za čuditi, da ljubitelji raje solirajo gledanje in branje dotičnih medijev. V preteklosti je bilo še posebej med Američani zelo popularno stiskanje v majhnih sobicah pred večjimi televizijskimi zasloni, na katerih so vrteli amaterske prevode animejev. Ljubitelji niso niti imeli prave izbire, kako bodo animeje gledali. Kaj takega je za modernega ljubitelja skorajda nepredstavljivo, a še vedno je popolnoma izvedljivo, s tem da bi se morali malce bolj opirati na družbeno mrežo lokalnega ljubiteljstva. Moderni ljubitelj ne vidi prave potrebe po uživanju animejev z ostalimi ljubitelji, zato lahko rečemo, da je računalnik prevzel osrednjo vlogo pri tovrstnih hobijih. Pojavlja se kot ključna vez pri posredovanju naslovov do gledalcev oz. bralcev, pomemben je pri interakciji ljubiteljev prek interneta, saj so forumi, hitro sporočanje in spletne socialne mreže nadomestile pogovor na štiri ali več oči. Vedno bolj so tudi pomembne pri usklajevanju ustvarjalskih projektov.
A kljub temu ljudje potrebujemo zrak in potrebujemo družbo enako mislečih, zato prirejamo otakujske zabave, srečanja in večja zborovanja. A ta se od regije do regije močno razlikujejo. V ZDA večja zborovanja kličejo konvencije, na njih pa se zbirajo domača animejska industrija, da predstavi svoje izdelke, ustvarjalci iz japonske animejske industrije, različni glasbeni izvajalci, ki skrbijo za pozitivno vzdušje, predavatelji, cosplayerji in seveda množice ljubiteljev animejev, mang in japonske kulture. Organizatorji največjega zborovanja na ameriških tleh, Anime Expo, so letos v štirih dneh, kolikor je zborovanje trajalo, našteli preko 44 000 obiskovalcev. Vsaj južnoameriške in evropske države skušajo v veliki meri imitirati ameriški način zborovanj, česar pa ne moremo trditi za matično Japonsko.

Slika je na japonskih tleh bistveno drugačna. Animejski in mangovski krožki so v Deželi vzhajajočega sonca prisotni na vsaki osnovni, srednji in visoki šoli. Tudi odstotek ljubiteljev animejev je nekoliko večji, tako da se za prireditve manjših družbenih dogodkov vedno kdo najde, večji dogodki pa namenjajo pozornost predvsem ustvarjalcem. Teh dogodkov se trume množic udeležujejo zaradi novih izdelkov tako ljubiteljskega »doujin« ustvarjalskega ustroja kot tudi japonske korporativne ustvarjalske veje. Japonska zborovanja so na kratko povedano nakupovalne priložnosti za ljudi, ki radi stojijo v vrstah, da kupijo izdelke z omejenimi izdajami neposredno od njihovih priljubljenih ustvarjalcev.
Zdaj pa še na domača tla. Slovenci nimamo masovnega interesa za kulturo japonskih risank in stripov, a kljub temu se manjše število glav vsako leto zbere na že skorajda tradicionalnih novoletnih zabavah, ki so jih različne skupnosti skozi zadnjih osem let prirejale v ljubljanski Kiberpipi, letos (2009) pa se bo le-ta odvijala 19. decembra v Mladinskem centru Jedro v Medvodah. Pravzaprav so novoletne zabave edina družabna stalnica za domače ljubitelje azijskih medijev in kulture. Manjši dogodki so v preteklosti sicer pritegnili pozornost časopisnih in televizijskih medijev, a na žalost njihova omemba ni bila preveč odmevna. Tako se je tudi na domačih tleh ljubiteljsko »družabno« življenje ustalilo na spletnih forumih in klepetalnicah.

Napisal: Lythka za SloChan 07

Tokrat zavrtimo uro za nekaj let nazaj, v čas, ko smo na Pop TV in Kanalu A še imeli možnost spremljanja dobrih starih animejev. Se spomnite Super punc, Zenkija in Rudijevega moštva? Ljubitelji animejev se jih še posebej dobro spominjamo, pa ne zaradi njihove prisotnosti na slovenski televiziji, temveč zaradi vprašljive kvalitete njihove glasovne sinhronizacije.
V Sloveniji že nekaj let obstaja zakon, ki veleva, da morajo biti vsi igrani in risani filmi namenjeni predšolskim otrokom sinhronizirani. Za Rudijevo moštvo bi lahko še trdili, da je serija namenjena najmlajšim, kaj pa ostali?
Super punce je serija o tokijski mladini, ki v glavnem vabi osnovnošolke, Zenki pa je akcijska serija primarno namenjena fantom najstnikom. Obe sta bili sinhronizirani. Kot izjemo lahko navedem podnaslovljeno serijo Dragonball, za katero so iz Kanala A sporočili, da je uživala nadpovprečno popularnost med otroki do 14 let. Kakorkoli že, redni televizijski prenosi so povzročili pravo eksplozijo zanimanja za animeje in japonsko kulturo, tako pri nas kot tudi v tujini.
Morda pa se naši televizijci le zgledujejo po ameriških partnerjih. ZDA je prihod Pokemonov za kratek čas pahnil v pravo animejsko evforijo. S tem se je seveda razvila nova vrsta ljubiteljev, ki je zrasla ob risanih likih z angleškimi glasovi. Spletni forumi so ponovno zabredli v debato o sinhronizaciji, ki je animejskim fanatikom odprla nezaceljene rane. V času, ko še ni bilo Interneta in »fansubov«, hitrih ljubiteljskih prevodov, so bili stari mački animejskega ljubiteljstva za svojo občasno dozo japonskih risank v veliki meri odvisni od domačih distributerjev. Težki fanatiki so plačevali bistveno višje cene za podnaslovljene VHS kasete z japonskimi glasovi, kot je za sinhronizirane izdelke plačeval širši potrošniški trg. Sinhronizacija velja za enega največjih stroškov lokalizacije medijskih vsebin, a zakaj so ljubitelji podnapisov plačevali več? Preprosto, zajemali so zelo majhen odstotek vseh animejskih potrošnikov. DVD format je naredil konec dvojnim merilom, med ameriškimi distributerji pa se pojavlja novo vprašanje, še posebej zdaj, ko prodaja DVD nosilcev upada, in sicer s čim lahko opravičijo produkcijo drage sinhronizacije, če se jim vložek ne utegne povrniti. A dejstvo ostaja: sinhronizirani animeji imajo večje gledalstvo. Ali tudi Slovenci raje poslušamo nam domače glasove namesto japonskega pačenja?
O tovrstnem pačenju bi lahko kakšno rekli tudi njihovi vročekrvni ljubitelji.
Blaž Juvan, administrator največjega slovenskega animejskega portala, SloAnime.org, ocenjuje, da se slovenska sinhronizacija ne more primerjati z izvirnikom. Podobnega mnenja je bila tudi amaterska skupina SloDub, ki je v preteklosti sinhronizirala manjše število animejskih celovečercev in OVA serij. Po ogledu Zenkija na Kanalu A so si zadali cilj, da Sloveniji pokažejo, kako bi sinhronizirani izdelki morali izgledati. Svoje sinhronizacije so predstavljali na projekcijah ob različnih priložnostih; na predavanjih in družbenih dogodkih v ljubljanski Kiperpipi in mariborskem Kulturnem inkubatorju. Kot gledalca me je navdušila njihova interpretacija in priredba originalnega dialoga, natančnost pri usklajevanju glasov z ustnicami na zaslonu ter njihova strast, s katero so spretno kompenzirali pomanjkanje lastnih igralskih izkušenj.
Je sinhronizacija le način trženja? Japonski distributerji ne obravnavajo animeje kot pristne televizijske izdelke, saj jim EPP rekdokdaj povrne dobiček, temveč s prenosi le širijo dobro besedo v namen čim večje DVD prodaje. Zato se večkrat obrnejo na starejše gledalce, ki nosijo nekaj več cekinov v svojem žepu, medtem ko se naše televizijske hiše osredotočajo na najmlajše, ki se bodo brez dvoma prikobacali pred TV zaslone že na vse zgodaj zjutraj.

Napisal: Lythka za SloChan-mini 03

Ob Miyazakijevem nasmešku in njegovih čarobnih celovečernih mojstrovinah radi spregledamo širok spekter bolj ali manj obskurnih animejev, ki ne pobirajo slave po širnem svetu, temveč imajo relativno majhno, a predano ljubiteljstvo na Japonskem in na svetovnem spletu. Družinske nanizanke, kot so Doraemon, Sazae-san in One Piece, vodijo na japonskih lestvicah gledanosti že vrsto let, uspeh pa jih uvršča med priviligiran sloj animejev, ki meri predvsem na glavni potrošniški trg. Teh je napram kopici obskurnih animejskih produkcij zelo malo. 152 je število vseh novih televizijskih animejev lanskega leta, ob katerem se moramo vprašati, kako se korporativni ustroj obnaša v poslu, ki v glavnem zadeva ožje občinstvo in skromen zaslužek.
Omeniti moramo, da industrija proizvede večino animejev po preizkušenih formulah, zaradi česar se evolucija medija odvija zelo počasi. Skorajšnje izumrtje tradicionalnega OVA formata, animejev izdanih direktno na video kasete in ploščke, je umirilo poplavo ustvarjalske svobode, ki je zaznamovala drugo polovico osemdesetih let prejšnjega stoletja. V sledeči recesiji so se animatorji v glavnem podredili korporativnemu načinu dela, katerega najbolj izstopajoča posledica so t.i. medijske mešanice. Gre za franšize, ki se raztezajo čez širok spekter različnih medijev, v namen čimvečjega izkoristka dane intelektualne lastnine. V današnjih dneh težko govorimo o samostojni mangi ali o animeju, o igri ali o romanu, kajti vsi ti mediji so potencialno že vključeni v produkcijski načrt neke franšize.
Za primer vzemimo nekega »mangakaja«, avtorja japonskega stripa, ki stopi do založnikov z novo idejo za mango. Gospodje mu dodelijo urednika, skromno plačo pa prejema ob oddaji novih poglavij, ki jih na tedenski, mesečni ali polmesečni interval objavljajo v neki reviji. Serializacija pridobiva na popularnosti, čemur sledi podaljšana pogodba in natis samostojnih zvezkov, s katerimi »mangaka« zasluži tudi kakšno dostojno vsoto denarja, v ozadju pa se že kujejo načrti za medijsko mešanico. Gospodje so se namreč dogovorili, da bo poznejšim zvezkom priložena tudi glasovna dramska igra na CD. Sledil ji bo pozitiven odziv večkrat naivne ljubiteljske skupnosti in solicitacija za razširitev medijske mešanice. Naslov bo eventualno dobil televizijski anime, morda tudi Nintendo DS igro. Zgodba se lahko plete v nedogled, kar se je zgodilo tudi Gainaxovi seriji Shin Seiki Evangelion. Popularnost originalnega animeja iz leta 1995 je podala pobudo za produkcijo številnih konzolnih iger, stripov, parodij, ponovnih DVD izdaj in kinematografskih filmov, konca franšize pa še ni videti na obzorju.
Japonci praviloma ne producirajo animejskih del na podlagi ‘inovativnih’ idej; njihova evolucija je večkrat prepuščena odzivu ljubiteljev. Z izražanjem interesa in ustvarjanjem samostojnih del v doujin krogih potrjujemo in povzročamo popularne trende, ki jih korporativna industrija utegne uporabiti ali prirediti v njenih prihajajočih izdajah. Privilegij relativno svobodne ustvarjalnosti imajo torej le avtorji tipa Kona Satoshija ali že omenjenega Miyazakija Hayaa. Za njimi sicer stojijo medijski mogotci, kot sta Sony in Walt Disney, ki v dobičkonosnem oziru ublažijo tudi kreativne spodrsljaje, kot je bil Ghiblijev Ged Senki.

Napisal: Lytka za SloChan-mini 02