Ste že kdaj dobili pri kakšnem animeju občutek, da ste neko sceno že videli v enem drugem? Marsikdo bi rekel, da so to zgolj klišeji, ki se ponavljajo, ker preprosto delujejo. Ampak večkrat videna stvar postane ščasoma nadležna. Zaradi tega imajo klišeji vedno negativen prizvok. Vendar ste vedeli, da ima dejansko vsak naslov ogromno ponavljajočih se vzorcev in klišejev t.i. tropov? In pa, da se določeni vzorci ponavljajo z določenimi razlogi? Vsak tak vzorec lahko najdemo opisan in analiziran v prvi internetni podatkovni bazi tropov in klišejev http://tvtropes.org .

Kaj so sploh tropi? Tropi se v pesniškem svetu uporabljajo za poimenovanje besed v prenesenem ali zamenjanem pomenu. V našem primeru pa so tropi zgolj orodja, ki jih pisatelji razumejo in uporabljajo za nadziranje pričakovanj publike. Uporabljajo jih direktno ali pa prikrito, da publiki na hitro predstavijo stvari brez uporabe besed. Prevečkrat uporabljeni tropi se imenujejo klišeji.

Stran, ki vam jo tukaj predstavljamo je baza teh tropov. Baza vsebuje skoraj vse naslove animejev, filmov, serij, iger in tudi dejstva povezana z religijo, denarjem, smrtjo, itd. Seveda nas najbolj zanimajo animeji.

Vsak naslov ima svojo stran na kateri je na kratko predstavljena zgodba, nekaj slik in pa seveda seznam vseh tropov in klišejev, ki se pojavijo v animeju. Vsak trop, ki je napisan v tem seznamu ima tudi zraven zapisano v kakšni obliki se v animeju pojavi. Če kliknemo na ime tropa nas preusmeri na za njega dodeljeno stran, kjer je trop lepo do potankosti opisan in razložen. Nekateri tropi imajo tudi svoje sezname, ki nam povejo v katerem naslovu vse je bil določen trop uporabljen.

Trope lahko objavljajo vsi člani strani, in ti člani se imenujejo troperji. Stran je izjemno stroga glede objav in ne pusti objaviti čisto vsakega tropa, ki bi si ga kdo izmislil. Najprej mora vsak trop prestati veliko kritik in mora biti potrjen iz strani velikega števila ljudi, preden postane uraden in dober za javno objavo. Sami pravijo, da niso wikipedija in da se ne držijo strogih pravil glede načina pisanja. Nasprotno od tega, še celo podpirajo način pisanja, ki je svež in originalen, zato boste na straneh videli veliko stvari pisanih na smešen način. Lahko bi rekli, da se ne držijo zbornega oz. knjižnega jezika. S tem se lažje približajo publiki, ki bere vnose.

Stran je izjemno zabavna in informativna saj izveste o naslovih veliko stvari, ki jih mogoče skozi ogled niste opazili ali pa so vam bile prikrite. Če želite izvedeti kakšne trope so uporabili v vaših najljubših naslovih potem “odsurfajte” na http://tvtropes.org in poiščite naslov, ki vas zanima.

Vam je članek zanimiv? Prijavite se na Pismonošo in bodite obveščeni o podobnih!

Moderni mediji nas vedno bolj bombandirajo s podobami strelnega orožja, vendar tudi animeji ne zaostajajo v tem. Veliko je animejev v katerih je ogromno strelnih orožij. Na prvi pogled izgledajo vsa približno enako. Vendar, če pogledamo bolj podrobno opazimo, da pa si le niso vsa tako zelo podobna, kot smo si na prvi pogled mogoče mislili. Koliko se vas je že vprašalo, kakšne vrste pištole vihti Revy iz Black Lagoon? Ali pa, če je dejansko res, da Shion iz Higurashi no Naku Koro ni drži v rokah Kalašnikov?

Internetna podatkovna baza strelnih orožij, na kratko IMFDB (Internet Movie Firearms Database) ima vse te podatke vpisane v svojo bazo. Na strani ne najdete informacije samo za animeje ampak za vse filme, igre in serije v katerih je bilo videno vsaj eno strelno orožje. Če pa slučajno kakega naslova ni in se sami malo spoznate na strelna orožja, lahko tudi sami prispevate članek in zapišete katera orožja so bila videna v filmu/igri/seriji/animeju. Vsak naslov vsebuje kratek opis zgodbe in pa seveda prikaže seznam orožij, ki se pojavijo v posameznem naslovu. Seznam sestoji iz imena orožja, slike kako v resnici izgleda, ter slike izgleda v samem naslovu. Prav tako na strani najdete osnovne podatke vseh teh orožij in pa sezname v katerih naslovih so se pojavila.

Če ste že vedno hoteli vedeti katera orožja so bila videna v vašem animeju ali pa vas zgolj muči firbec in želite malo raziskovati. Potem odsurfajte na http://www.imfdb.org/ ter poiščite željen naslov. Želimo vam obilo užitkov ob branju in raziskovanju.

Galerija nekaj strelnih orožij – pravih in “animiranih”.

Vam je članek zanimiv? Prijavite se na Pismonošo in bodite obveščeni o podobnih!

Animeji in mange nam zraven zelo širokega spektra žanrov, kjer lahko vsakdo najde nekaj po svojem okusu, ponujajo tudi žanre, ki se nanašajo na ciljno občinstvo.

Velikokrat slišimo, da animeje in mange povezujejo z otroškimi vsebinami in temu primerno se je razvil tako imenovani stereotip, da so animeji in mange za otroke. Ta stereotip drži le deloma. Najboljši pristop za negiranje tega stereotipa je, da podamo nekaj dejstev in opišemo žanre, ki ciljajo na različne starostne skupine.

Torej v grobem poznami 6 tipov žanrov glede na demografsko zvrst oz. ciljno občinstvo. Te so: Mina, Kodomo, Shounen, Shoujo, Josei in Seinen.

Mina, bi lahko kar prevedli v “za družino”. Ta žanr stremi k čim širšemu krogu ljudi. Od majhnih otrok pa vse do babic in dedkov. Najpogosteje ta žanr srečamo v kakšnih visokoproračunskih oz. kinematografskih naslovih, ki seveda “zahtevajo” veliko število občinstva (več gledalcev->večji profit). Najboljši primer bi bili naslovi od studia Ghibli (Howl`s Moving Castle, Spirited Away, My Neighbor Totoro, Grave of the Fireflies, Princess Mononoke). Zraven Ghiblija še pod ta žanr spadajo recimo Summer Wars, Kappa no Coo to Natsuyasumi,…

Kodomo pomeni “za otroke”. Starost, ki jo zajema je tam nekje od 5 let pa do 10 ali 11. Njihovo ciljno občinstvo so predvsem otroci in tu so jasno postavljene meje. Preprost jezik in animacija, izobraževalne tematike in nič spornih vsebin. V kodomo velikokrat srečamo govoreče živali. Tematski povdarek je predvsem na prijateljih in družini. Kot primer bom navedel Doraemon za mlajše in Pokemoni za malce starejše otroke.

Shounen v dobesednem prevodu pomeni “fant”. Torej ta žanr specifično cilja predvsem fante/najstnike, a lahko tudi malce variira navzgor in navzdol (proti mlajšim in proti starejšim najstnikom – od 12 do 18 let). Shounen je stil, ki je skorajda vsem poznan. Humorni liki, veliko akcije in bojevanja ter več ali manj privlačne punce (beri fanservice). Nekaj naslovov, ki spadajo pod shounen: Dragon Ball Z, Naruto, One Piece, Bleach,…

Shoujo je v bistvu preslikava shounena. V tem primeru shoujo pomeni “punca” in ta žanr cilja na punce/najstnice. Isto kot prejšni lahko variira v obeh smereh, kar je seveda odvisno od ostalih elementov in drugih žanrov. Če se shounen v večini oprijema na akcijo in bojevanje, se shoujo fokusira na romanco, močna čustva,.. Seveda pa to sedaj ne pomeni, da si shoujo animejev/mang ne smejo ogledati/prebrati fantje in shounen animejev/mang punce. To je le splošni indikator, ki loči tematike. Vendar je še tu več ostalih elementov, ki igrajo pomembno vlogo. Najpomembnejši je seveda okus, ki je od ljudi do ljudi različen. Tako bo nekaterim fantom sedla romantična komedija, ki recimo spada pod žanr shoujo, na drugi strani pa bo marsikateri punci všeč One Piece, ki je seveda shounen. Torej prehajanje je možno v obeh smereh in je čisto subjektivno ter odvisno od posameznika. Tipični shoujo naslovi so Sailor Moon, Kimi ni Todoke, Fruits Basket, Kaichou wa Maid-sama,…

Seinen je na splošno usmerjen na starost od nekje 18 pa do 30, lahko pa se pomakne tudi globoko v štirideseta. Ciljno občinstvo bi lahko rekli, da so predvsem mlajši/starejši moški, velikokrat študentje. Ta starost je seveda okvirna in se meje lahko malce premaknejo, vendar v osnovi naj bi bilo tako. Seveda si lahko seinen naslove ogledajo tudi mlajši, vendar ni nujno, da jih bodo takšne stvari zanimale in ni nujno, da jih bodo sploh razumeli. Seinen se od shounen razlikuje v tem, da je veliko večji povdarek na realizmu in bolje razviti, včasih tudi kompleksni, intelektualni zgodbi. Pod seinen spadajo naslovi kot so Ghost in the Shell, Hellsing, Ergo Proxy, Black Lagoon, Berserk, Elfen Lied, Gantz, Wolfs Rain, Neon Genesis Evangelion,…

Josei na drugi strani je nasprotje seinenu in je za mlajše/starejše ženske. Od shoujo se predvsem loči v tem, da ima velikokrat bolj odrasle tematike, večkrat tudi eksplicitne. Zgodbe so o vsakdanjih izkušnjah žensk, njihovih karierah in so veliko bolj realne kot recimo shoujo, katere nam prikazujejo v večini primerov “idealne stvari”, pa naj si to bo ljubezen ali pa kaj drugega. Naslovi, ki spodajo pod josei so NANA, Honey and Clover, Kuragehime, Eden of the East, Nodame Cantabile,…

To bi naj bila kratka in jedernata predstavitev teh žanrov, ki ciljajo na določeno občinstvo. Upam, da vam je ta prispevek razbremenil stereotipe o animejih, da so le ti namenjeni izključno otrokom. Kot vidite se za vsakega najde nekaj. Zraven teh ustaljenih žanrov še imamo seveda veliko drugih žanrov, ki obravnavajo različne tematike. Naštel jih bom le nekaj, da boste videli kako razgiban je ta nabor žanrov: Akcija, znanstvena-fantastika, post-apokalipsa, skrivnost, psihološko, komedija, romanca, drama, šport, fantazija, magija, mecha, cyberpunk, nasilje, zgodovinsko, borilne veščine, strah, ecchi, detektivka, grozljivka, pustolovščina,… Mislite da so to vsi? Potem se pošteno motite. Vsak lahko najde nekaj zase. Če ne veste kje in kako začeti, vam priporočam, da kliknete na tole povezavo.

Pretepajmo se z Gokujem, Gohanom in Vegito! Predstavljamo vam računalniško igro po Dragon Ball pustolovsko-pretepaški franšizi.

Earth Special Forces (krajše ESF) je dodatek za računalniško igro Half Life iz leta 1998. Je odlična adaptacija zelo znane anime serije Dragon Ball/Dragon Ball Z. Ta prvoosebna igra se razvija že pet let in je precej popularna med ljubitelji animeja, pa tudi med drugimi igračarji. Princip igre je zasnovan okoli borbe med dvema ekipama – dobrimi in slabimi, kamor se lahko pridružite v podobah bolj znanih likov iz serije. Zavzamete lahko lik Gokuja, Crillina, Gohana, Trunksa, Booja, Cella in mnogih drugih. Vsak lik ima svoje edinstvene sposobnosti, razmerja v močeh med liki so različna in da, Saiyana lahko spremenite v Super Saiyana. Pravzaprav ima vsak lik možnost nadgraditve svojega stanja, a le pri Saiyanih je to nakazano s prepoznavnimi rumenimi lasmi. Z nadgraditvijo pridobite malce drugačne moči in pri različnih likih tudi kakšno dodatno. Poveča se vam tudi Ki in količina življenja.

Lastnosti igre:

- bojujete se lahko ena na ena, fizično,
- sproščate lahko moči v obliki “kamehameha”,
- teleportacije na različne lokacije mape,
- pospeški pri letenju,
- radar za zaznavanje sovražnikov in ogled njihove statistike moči,
- sprememba v višji level (Super Saiyan način pri Saiyan rasi),
- blokiranje napadov, možno tudi vračanje sovražnikovega napada,
- z več bitkami postajate močnejši, sproščate lahko močnejše napade ali preidete v višji level,
- igra vsebuje tudi bote, ki nadomeščajo prave igralce – odlično za vajo,
- in še veliko več …

www.youtube.com/watch?v=7rPCdfUuaac

ESF je že dolgo časa edina najboljša igričarska adaptacija animejske serije za PC. Čeprav obstaja tudi precej podoben dodatek za Quake 3 – Bid For Power, je slednji neprimerljivo slabše razvit in podprt. Edina boljša stran Bid For Power je ta, da ne potrebujete originalne igre Quake 3 za delovanje. Za ESF namreč nujno potrebujete originalni račun na Steam sistemu in kupljeno igro Half Life. Ker je ESF brezplačen dodatek, boste morali plačati le okoli 15 evrov (če kupite na Steamu je ceneje) za originalno igro Half Life. ESF ima trenutno objavljene tri različne verzije dodatka – „ESF 1.2.3“, „ESF Open Beta“ in prvotno verzijo „ESF 1.1“. Od teh je najbolj zanimiva ESF Open Beta, saj ima malce boljše efekte, več likov in tudi boljše moči.

Od igre seveda ne gre pričakovati kakšne posebne grafike in realizma, saj je grafični pogon star že 12 let. Vendar pa starost ne vpliva na kvaliteto igralske izkušnje, ki jo ta igra ponuja. Velikim ljubiteljem Dragon Ball franšize bo to prava poslastica za prijateljske mrežne pretepe. Zadeva deluje tako na svetovnem spletu, kot tudi na domačem LAN omrežju. Sistemske zahteve so čisto minimalistične, zato ni skrbi, da ne bi mogli polno izkoristiti igre tudi na več let starih “škatlah”.

Nad igro sem osebno zelo navdušen, vse, kar ponuja, je prava potešitev razbijanja svetlečih iztrelkov po celotni mapi. Bum -- tresk -- kamehamehaaaaaaaa!!! Vesel sem predvsem možnosti vodljivosti iztrelka, ki ga igra omogoča. Tako kot je Goku zaobvladal preusmerjanje svetleče krogle do sovražnika, lahko preizkusite tudi sami. Od začetka je tehnika ultimativno zafrknjena, vendar jo je mogoče osvojiti z nekaj več občutka za prostor. Zabava zagotovljena!

Spletni naslov: http://esforces.com/

Cosplay je subkultura, hobi in dogajanje. Ljudje ga povezujejo predvsem z japonsko kulturo. A kaj točno je težko reči pri vseh mnenjih in »definicijah«.

Na Japonskem je cosplay že kar subkultura, ki temelji na ročno izdelanih kostumih, nošenju le teh, fotografiranju in udeleževanja na cosplay tekmovanjih. Predvsem pa je poudarek na igranju in osebnosti lika, ki se ga upodablja. Prav po tem naj bi se »japonski« cosplay razlikoval od »ameriškega« kostumiranja.

Dandanes se zdi, da ima vsak kaj povedati o cosplay-ju in da ima vsak drugačno mnenje kaj to je. Večina ga povezuje samo z japonskimi animeji, igrami in mangami, a liki katere cosplayerji predstavljajo prihajajo iz raznoraznih medijev. Točno določiti iz kje prihajajo liki, ki so najpopularnejši je težko reči. Prihajajo lahko iz raznih animiranih filmov ali serij od Disney uspešnic in risank s CartoonNetwork-a do manj ali bolj priljubljenih animejev. Tudi pri stripih je enako.

Na konvencijah, ki so po svoji vsebini namenjene bolj japonski multimediji, se prav tako najde junake iz popularnih ameriških stripov, kot so Spiderman in Batman ter njima podobni. Prav tako se najdejo liki iz nekaterih legendarnih ali trenutno popularnih igranih filmov in serij, kot so Vojna zvezd, Pirati s Karibov in Harry Potter. Vir za cosplayerje so tudi razne igre od video iger z bolj »pretepaško« zasnovo do vizualnih romanov, kot tudi razni J-Pop in J-Rock umetniki . Poleg tega se najdejo originalni liki ali jih ustvarijo cosplayerji sami ali pa drugi ljubitelji. Torej cosplay zajema marsikaj več kot samo animeje.

Kdaj in kje?

Če jemljemo cosplay kot kostumiranje izven dogajanja za pusta ali halloween potem lahko tako imenovani japonski cosplay povežemo z kostumiranjem v junake ameriških sci-fi filmov in serij, katerih najbolj popularna je predvsem Star Trek ali po naše Zvezdne steze.

Tako kostumiranje naj bi se po zgodbah iz medmrežja začelo 1939. Tega leta je potekala prva Svetovna konvencija znanstvene fantastike »Science Fiction Worldcon« na kateri je bilo za razliko od današnjih konvencij, ki v večini potekajo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni (kljub temu, da se jih udeležujejo tudi ljubitelj z drugod) le 185 udeležencev. Naj tej konvenciji je bil prvi, med svojimi somišljeniki, v »futuristicostume« (foturistični kostum), preoblečen Forrest J. Ackerman. Kljub temu, da večina anime in manga ljubiteljev povezuje cosplay z Japonsko, je to ena bolj znanih zgodb o začetku.

Na Japonskem se je tako dogajanje začelo v 80. letih 20. stoletja. Leta 1975 je bil odprt prvi Comic Market, ali krajše Comiket1. Kostumiranje pa se je začelo s tem, da so se člani posameznega dojinshi kroga (dojinshi circle members) oblekli v like, da bi s tem dobili več pozornosti od obiskovalcev.

Takrat to še ni bilo imenovano “osplay”. Ta besedna zloženka je bila prvič objavljena v japonski reviji »My Anime« med letoma 1983 in 1984. V svojem članku je Nobuyuki Takahashi uporabil skovanko iz »costume« (kostum, preobleka) in »play« (igra) in naredil besedo cosplay. »Costume« postane kosu (コス) in »play« postane pure (プレ). Skupaj kosupure (コスプレ) oziroma cosplay. »Cosplay« naj bi Takahashi prvič videl prav na eni od ameriških znanstveno-fantastičnih konvencijah.

Malce več o Japonskem cosplayu

Na japonskem cosplayerji sami sebe imenujejo reiyâ (レイヤー) kar se izgovori kot »layer«, tisti, ki jih fotografirajo pa so poimenovani cameko, kar je kratko za “Camera Kozo” (camera boy). Cameko pogosto cosplayerju kot darilo podarijo kopijo fotografije. Tu se pokažejo razlike med običaji na konvencijah, ki so pogosti na Japonskem in so neprimer v Ameriki in Evropi redki ali jih sploh ni, saj to cosplayer dobi ponavadi le naslov internetne strani, če ga.

Večina camako je prijaznih in spoštujejo talente in vdanost cosplayerjev v njihov hobi. Pojavijo pa se tudi taki, ki se do deklet obnašajo kot zalezovalci, jih prepričujejo naj pozirajo v bolj provokativnih pozah, sprašujejo po osebnih podatkih in se trudijo organizirati zasebno fotografiranje. To je tudi eden od razlogov zakaj so konvencije ne Japonske drugače organizirane kot v na zahodu.
Samo dogajanje okoli cosplaya je na japonskem malce drugačno kot drugod po svetu. Na njihovih konvencijah imajo poseben protokol, saj so se morali zaradi velikega števila obiskovalcev in tudi zaradi obnašanja cameko na konvencijah drugače organizirati. Na konvencijah v Ameriki in Evropi se cosplayerji sprehajajo v kostumu po celotnem prostoru in ponavadi si slečejo kostum šele po prihodu v hotel. Na japonskem je to drugače. Tam se kostum po velikem skupnem ali skupinskem slikanju sleče in ljubitelji se v »civili« sprehajajo naprej po prostorih.

Najbolj tipičen prostor za zbiranje cosplayerjev so razne konvencije (od fantazijskih, znanstveno-fantastičnih, stripovskih in še). Tako je vsaj drugod po svetu. Na Japonskem imajo prav posebno ulico, kjer se ljubitelji dnevno srečujejo, najbolj živahno pa je ob vikendih. To je Harajuka četrt v Tokiu. Od leta 1998 je v Akihabara četrti veliko Cosplay Cafe-jev, namenjenih prav ljubiteljem animejev in cosplaya. Popularnost takih cafe-jev se je razširila tudi na druga območja Japonske. V njih stranke pričakajo natakarice oblečene v popularne like iz iger ali animejev.
Izven Japonske so se taki cafe-ji razširi tudi na Hong Kong, Tajvan, Singapur, Meksiko in Kanado. In seveda ljubitelji japonske tematike v Sloveniji bi bili navdušeni če bi bilo kaj takega tudi pri nas, če pa kaj bo, je pa vprašanje. Prav tako so tudi v nočnih klubih organizirane cosplay zabave.

Animegao

Na japonskem se tudi v veliko večjem številu pojavljajo animegao, ki jih na zahodu skoraj ni opaziti.
To je podvrst ali animejska verzija kigurumi-ja, kar pomeni celo telesni kostum (“full-body costum”). Beseda kigurumi izhaja iz kiru ( 着る , to wear”) in nuigurumi ( ぬいぐるみ , stuffed toy). V ta japonski termin so vklučeni tudi liki maskote, kot jih imajo različni klubi, liki ki se sprehajo po Disneylandu, in liki iz otroških strij Barney the Dinosaur. Njadeni so v trgovskih centrih, paradah in konvencijah.
Animegao (アニメ顔 – anime Obraz) so moški, ki se s pomočjo kostuma in podložene maske spremenijo v ženski lik. Zunaj Japonske so poimenovani dollers. So le majhen del japonskega cosplay dogajanja in so šele leta 2005 pritegnili pozornost tujih držav, kot so ZDA in Kanada.

Cosplay iz domače omare

Ker je najbolj pomemben del cosplaya prav preoblačenje je temu posvečeno največ pozornosti. Brez kostumov cosplaya ne bi bilo. In kot kostum je šteto marsikaj. »Closet« cosplay je v veliki meri sestavljen, kakor nakazuje tudi ima, iz oblek, ki jih najdemo v omari. V to so vključena tudi oblačila, ki se jih dobi v trgovinah s konfekcijo. Pri teh nikoli ne pride do večje spremembe oblačila samega.

Nekateri cosplayerji svoje kostume kupujejo. Največkrat preko interneta, saj take trgovine na zahodu niso tako pogoste (pri nas jih ni), kot na primer na Japonskem, kjer je to bolj razvito. Kupuje se tudi razna pripomočke. A najpogosteje po kupovanju posegajo zaradi lasulj. Nekateri pa svoje kostume naredijo sami. Ali so že bolj naučeni v tehnikah šivanja in krojenja ali pa ne, to tu ni važno.

Vsakdo zna improvizirati in tak način pogosto obrodi fantastične rešitve.
Včasih se posamezen kostum naredi na novo od začetka do konca ali pa se kupljene stvari tako preoblikujejo, da dobijo želeno obliko. Bolj zakomplicirani kostumi pogosto zahtevajo modeliranje in preizkušanje raznih materialov in tako lahko na raznih konvencijah vidimo kako inovativni so lahko ljudje. Izdelovanje kostumov lahko traja od nekaj dni ali več mesecev. Pomoč med cosplayerji tudi ni nekaj neobičajnega. Izmenjevanja se kostume ali lasulje, če je le možno in si med seboj pomagajo pri izdelavi raznih orožij.

Crossplay

Pomembena in zalo pogosta »podvrsta« (če jo lahko tako imenujem) je tudi crossplay. To je cosplay kjer se oseba preobleče v lik nasprotnega spola. Najbolj pogosto so to ženske, ki se preoblečejo v moške like pa tudi moških, ki se oblačijo v ženske like je nekaj in ti niso nujno animegao. Pogost pojav so na primer *Sailor Moon Crossplayi*, kjer je seveda obvezno imeti kosmate noge. To je zdaj že kar pogost stereotip . V samih ljubiteljskih krogih je to popolnoma sprejeto dogajanje, zunaj pa se hitro naleti ne razne zadržke in pomisleke na to da so crossplayerji tudi transeksualni, homoseksualni ali kaj drugega. To pa ne drži. Vsaj ne v večini primerov.

Cosplay v Sloveniji

Tudi Slovenija ima svoje cosplayerje. Precej jih tvori skupino Spirit Replica, a obstajajo še druge, kot tudi posamezni cosplayerji. Spirit Replica se je do sedaj udeležila že kar nekaj konvencij zunaj Slovenija in se je predstavila tudi našim ljubiteljem. So skupina, ki začela delovati pred približno letom in pol. Ustvarili so svoj forum, internetno stran in se trudijo biti čimbolj dejavni.

Takrat se je zasedba odločila za svoj prvi anime D.Gray-Man. Na konvencijah zunaj in preko portala so se povezali s tujimi cosplayerji in tudi z njimi sestavili razne skupinske cosplaye, kar dokazuje združevalno moč cosplaya. Stalno imajo nove projekte za cosplay v katere vabijo nove člane in s tem širijo veselje do te dejavnosti.

V Sloveniji je nastala nova cosplay skupina Parallel beat. – Skupino trenutno sestavlja 13 članov, od tega tudi nekaj bivših članov Spirit Replice. Za seboj imajo uradno samo 1 cosplay, in sicer cosplay na conu Animuc v Nemčiji.
Do sedaj so se njihovi člani predstavili s cosplayi Bleacha, Code Geassa, D. Gray-Mana in Vocaloida, v prihodnosti pa načrtujejo tudi cosplay naslednjih animejev: Pandora Hearts, Death Note, Soul Eater, Axis Powers Hetalia in drugi. O njih lahko izveste še več na naslednji strani: http://parallel-beat.webs.com/

Galerija fotografij:

Napisala Podganca za SloChan 7

- Wikipedija : http://en.wikipedia.org/

- ‘Comike — the cradle of cosplay: 500,000 manga fans expected at Tokyo Big Sight for 33-year-old event this weekend‘. – Tribune Business News. Washington: Aug 15, 2008.

- ‘ANIME COSPLAY IN AMERICA’. – Ornament; 2007, Vol. 31 Issue 1, p44-49

- The Cosplay Complex : http://www.mania.com/cosplay-complex_article_53557.html

… Fantastične štiri …

Že več kot dvajset let se srečujemo s tem izrazom. Z njim izražamo določen stil risanja, neprecenljivo domiselnost, veselost in magičnost. Že vrsto let se uvršča med najboljše mange in anime na svetu, njena prisotnost pa znova in znova navdušuje ogromno število zahtevnih gledalcev in fanatikov v svetu animejev. Kaj pa se dejansko skriva za to, tako slavno besedo »CLAMP«, si poglejmo v nadaljevanju.

ZGODOVINA

V začetku osemdesetih se je skupina enajstih prijateljic zbrala z namenom, da bi ustvarjale dojinshi revijo. Prvotno se je ta skupina imenovala Clamp Cluster, sestavljale pa so jo Mokona Apapa, Satsuki Igarashi, Mick Nekoi, Nanase Ohkawa, Akiyama Tamayo, Leeza Sei, Sei Nanao, Soushi Disagi, Kazue Nakamori, Shinya Ohmi in O-Kyon. Izdati so uspele le en fanzine pod imenom Shining, v katerem so bile predstavljene znane serije kot so Captain Tsubasa in Saint Seya.
Leta 1987 so Clamp Cluster opustile izdelavo fanzina ter se posvetile nastajanju samostojnih mang. Skupina je kmalu zatem postala neenotna, različni pogledi na stvari pa so pripeljale do tega, da so jo štiri članice zapustile (Soushi, Kazue, Shinya in O-Kyon). Kljub nastalim težavam se je za CLAMP začela zanimati priznana založba Shinshokan Wings. Ta jim je omogočila izdajo enoštevilčne mange po imenu RG Veda, ker pa je v kratkem času dosegla veliko število oboževalcev, so dobile zeleno luč za nadaljevanje serije.
Kljub uspehu so med izdelavo serije Clouster in Combination skupino zapustile še tri dekleta in sicer Sei Nanao, Leeza Sei in Akiyama Tamayo. Od takrat naprej se je CLAMP, kot ga poznamo danes, povzpel na vrh v štiričlanski zasedbi. Prvi mednarodni uspeh jim je prineslo delo X, nato Magic Knight Rayearth, s prodajo 12 milijonov kopij serije Cardcaptor Sakura pa so dosegle takojšnjo slavo na Japonskem. Prejele so kopico priznanj za najboljšo skupino umetnic na Japonskem, leta 1999 so bile tretje uvrščene na Shogakukan Manga Award v otroški kategoriji, njihovo delo Cardcaptor Sakura je dobila Seiun nagrado za najboljšo mango leta 2001, poleg tega so po celem svetu prodale 110 milijonov kopij svojih del.
Za petnajsto obletnico so se fantastične štiri odločile za posodobitev njihove podobe. Najprej so spremenile imena in se od takrat naprej začele predstavljati s psevdonimi. Tako torej, kot avtorice CLAMP najdemo imena Mokona, Ageha Ohkawa, Tsubaki Nekoi in Satsuki Igarashi. Kasneje so se začele predstavljati tudi kot “SD” animejski liki, poleg tega so za petnajsto obletnico izdale CLAMP no Kiseki (Čudežni CLAMP). To je serija dvanajstih revij, znotraj katere najdemo intervjuje, artwork in obnove serij narejenih v petnajstih letih. Seveda pri tej izdaji ni manjkalo originalnosti. Kot priloga reviji so bile dodane šahovske figure z liki animejev, ki so na koncu vseh dvanajstih revij tvorile prikupen šahovski komplet.

“Dojinshi” – Terminologija izhaja iz dveh japonskih besed in sicer »dojin«, ki dobesedno pomeni »osebe, ki gojijo podobne interese« in »zasshi«, ali krajše »shi«, ki pomeni revija. Torej tukaj govorimo o reviji, ki jo ustvarjajo in samo-izdajajo oboževalci določene tematike (v tem primeru oboževalci animejev in mang). V Evropi in Ameriki je za tovrstno dejanje uveljavljen izraz »fanzine«.

“SD” – Stil imenovan »super-deformed«

CLAMP … to je CLAMP!!!

V zgodnjih devetdesetih so na sceni prevladovale Shojo anime (Sailor Moon ipd.), CLAMP pa so ta zid porušile. S svojo originalnostjo in ustvarjalnostjo so se uspele oddaljiti od pravil »shojo« stila in zgodbe narediti tako univerzalne, da so bile primerne za vsakogar, ne glede na spol in starost. Že če vpišemo v spletni brskalnik »CLAMP« in pogledamo slike, lahko vidimo tako tiste nežno obarvane v roza, kot tiste morbidne, temačne in srhljive, kjer prevladujeta črna in rdeča barva. Že od samega začetka se CLAMP ne osredotočajo le na specifičen žanr, saj v njihovih delih najdemo tako komedije, kot tudi drame, znanstveno fantastiko, detektivke, paranormalne elemente, akcijo, magičnost itd. Njihova prepoznavnost sloni na nespremenljivem stilu risanja. Njihovi liki imajo zelo dobro izražene oči, do potankosti opredeljena in ustvarjena oblačila, skrbno narisano frizuro, moški liki pa so večinoma visoki in suhi, s poudarjenimi rameni. Velikokrat oči bralca pritegnejo dobro dodelano ozadje in tehnike, s katerim ga pobarvajo. Poleg stila risanja pa ima njihova uspešnost še eno skrivnost, in sicer uporabo tehnike »crossover«. Zaradi dimenzionalne distorzije lahko liki fizično preidejo iz ene mange v drugo, tako da v kakšni zgodbi naletimo na nam že od prej znan lik (v seriji X se pojavljajo liki iz Tokyo Babylona, Clamp detectiva …). S to tehniko si punce zagotovijo nekakšno trajnost njihovih del. Poleg tega pa so ustvarile tudi lasten »univerzum CLAMP«, svet, v katerem se je bralec že nahajal in mu tako podajo domač občutek. Imamo namreč inštitut CLAMP; šolski kompleks v obliki pentagrama, ki je lahko primerljiv z mestecem v malem in se nahaja na umetno narejenem otoku (v Tokijskem zalivu), čigar ustanovitelji so družina Imonoyama (ta kompleks najdemo v Clamp Detective, 20 Mensho ni Onegai, X in Gakuen Tokkei Duklyon). Naposled imamo tudi kompleks stanovanj; dvorec, ki ga vodi Chitose Hibiya (ta kompleks najdemo v Chobits, Kobato, XxxHolic in Tsubasa Reservoir Chronicle). V njihovih zgodbah se velikokrat pojavi tudi znamka Piffle Prince in Piffle Princess v obliki trgovine ali bara (Cardcaptor Sakura, Suki Dakara Suki, Chobits, Lawful Drugstore, Angelic Layer, XxxHolic in Tsubasa Reservoir Chronicle), ter pekarna Duklyon (Cardcaptor Sakura, Chobits, XxxHolic in Gakuen Tokkei Duklyon).

Pomladna sezona animejev se počasi končuje in potreben bi bil temeljit pregled, kaj točno se je predvajalo, kaj je bilo popularno med slovenskimi gledalci in kaj je bilo spregledanega. Slednje bi predvsem navezal z naslovi, ki niso bili omenjeni na sloanime forumu in posledično brez anketne akcije na prvi strani. Mimogrede, anketa je nabrala več kot 380 glasov vaših ljubših naslovov iz pomladne sezone. Nekateri izbori so bili zelo prepričljivi in so tudi temu primerno zares vredni ogleda, spet kakšni med njimi so bili precenjeni in ne ravno priporočljivi za pogledat. Med vsemi izbori bi izpostavil le nekaj naslovov, ki so mi padli v oči in sem si jih tudi osebno pogledal – s tem bi poskusil podati kar-se-da objektiven pogled na tekočo sceno. Začel bi z naslovi, ki so pridobili praktično največ glasov in so tudi eni najbolj dominantnih zadev letošnjega leta.

Angel Beats! (Moja ocena 8.5/10 – število glasov 14% (~53))
Narejen po istoimenskem lahkem romanu avtorja Jun Maeda, v 13-delno animejsko oblikoso ga spravili pri P.A. Works. Slednji studio je znan predvsem po True Tears in Canaan naslovih, nikakor slabih animejih. Tudi Angel Beats! je dosegel upajoča pričakovanja in nam ponudil 13 korektno in zanimivo animiranih epizod. Po dolgem času je to eden tistih tipov animejev, ki spominja na The Melancholy of Haruhi, vendar bistveno drugačen. Če so v slednjem sledili in usmerjali “Božjo” voljo, je Angel Beats! bitka proti Božji volji. Skupina neznanih študentov se znajde v istem okolju neznane šole, nakar ugotovimo da so pravzaprav si mrtvi in se nahajajo v nekakšnem medprostoru človeškega življenja in domnevnih nebes. V temu medprostoru ne morejo umreti, delajo lahko kar želijo in nič jih ne omejuje. Zavedajo se le dejstva, da če se priklopijo običajnemu poteku šolskega delavnika tega neumrljivega sveta, kaj kmalu izpuhtijo. Razlog za njihov pristanek v temu prostoru je zamera do nepravičnega človeškega življenja, kjer niso uspeli izpolniti svoje življenjske cilje. Med najbolj zamerljivimi je Yuuripe, ki s svojo opazno karizmo vodi posebno enoto “Vraga-da-sem-mrtev”. Z orožjem pridobljenim iz podzemlja in različnimi taktikami se borijo proti božji volji in odposlanemu Angelu, ki skuša nasilno enoto zatreti. Pri dominaciji neumrljivega sveta se jim pridruži tudi Otonashi, ki je najnovejši član enote in trpi za amnezijo. S svojim razumom in voljo spozna marsikatere skrivnosti tega sveta in ga tudi pripeljejo bližje sovražniku. Skozi epizode se odvijajo težke bitke in kaj kmalu se celoten sistem sveta obrne v zelo nepričakovane vode, zakaj točno so vsi pristali v temu svetu, kdo je Bog in smisel vsega kar so počeli v življenju in tukaj. Diskusija na forumu …

B Gata H Kei (Moja ocena 7.5/10 – število glasov 12% (~47))
Čeprav je ta naslov bolj kot ne oglje na ogenj stereotipske perverznosti animejske industrije, ima en poseben čar unikatnosti in novosti. Običajne klišejske zgodbe se vrtijo okoli protagonista, kateremu se godi harem in polno perverznih scen, medtem ko je B Gata H Kei o netipično arogantni in samovšečni punci, ki želi imeti sto (100) seks-frendov. Prav ste prebrali, ne ravno običajna želja dekleta (mogoče vlačuge). Ali pa je to res želja vsakršnega dekleta? No, to na stran – to dekle pa ima pri nabiranju 100 seks frendov eno veliko težavo. V resnici se boji fizičnega kontakta s fantom. Predvsem jo nervira misel, da vsi, ki hlastajo za njo so se že dali dol z drugimi puncami in imajo več izkušenj od nje. Zato se odloči izbrati najbolj odbijajočega fanta, ki je definitivno še nedolžna devica. Tukaj pa se vsa ironija šele dobro začne; ker njen izbrani g33k nima niti kančka izkušenj z dekleti, prav tako ona ne s fanti, vse skupaj spominja na najbolj komično burlesko. Njej po glavi deluje le “sex“, nedolžen fant pa ne ve, kaj si v resnici sploh o njem misli in zakaj bi taka lepotička namenila svojo pozornost ravno njemu. Diskusija na forumu …

Kaichou wa Maid-sama! (Moja ocena 8/10 - število glasov 11% (~40))
Eden od upravičeno visoko na spisku izbranih. Kaichou wa Maid-sama je narejen po istoimenski mangi – romantični komediji avtorice Hiro Fujiwara. Zabaven in gledljiv anime, ki iz epizode v epizodo leti kot namazano. Zgodba se dogaja na nekoč fantovski šoli, ki je pred kratkim odprla svoja vrata tudi dekletom in zato so le-ta v manjšini. Ker je bila šola včasih tipično fantovska, se je za voljo spremembe na sedež šolskega sveta priplazila zelo stroga Misaki Ayuzawa. Ker zaradi osebnih razlogov sovraži fante in se do njih vede skrajno mobovsko, se ji marsikatera stvar začne sesuvati. Nihče ne ve, da Misaki v prostem času dela v “maid” lokalu zaradi finančnih težav v družini … nekdo pa kaj kmalu sreča Misako v njeni službeni opremi. Ker njeno skrivnost razkrije največji šolski idol in šarmantnež, je ne želi razkriti zaradi svojih osebnih poželenj. Ona je prvo dekle, ki ga interesira in mu je zanimiva – medtem ko ga Misaki ves čas sovraži in se ga želi znebiti. Misaki pestijo še mnoge druge težave, ki jih kot predstavnico šolskega sveta in žensko nasploh doletijo. Čeprav je fizično in psihično močnejša, kot si sprva predstavljamo, je še vedno dekle in tudi ona se zaljubi. Zanimiv pa je predvsem pristop šarmatnega Usuija, ki je tudi v mojih očeh prava legenda osvajanja ženskih src. Vsaka epizoda je neizmerno zabavna, romantična in tudi malce dramatična. Diskusija na forumu …

Popularno, vendar odsvetovano!

Kiss X sis TV (Moja ocena 6/10 – število glasov 10.5% (~40))
Čeprav precej gledana serija, visoko uvrščena na anketi, je to vseeno (skoraj) pornografski naslov, ki si ne zasluži svojega mesta. Že moja ocena je pretirana, sploh glede na vsebino, ki jo anime ponuja. In še to je eden tistih naslovov, ki so na prelomnici med dovoljeno erotiko in pornografijo. Če sem dopustil B Gata H Kei zaradi svoje unikatne tematike, tega ne morem odpustiti KissXsis TV, ki nima ničesar. Če je komu zanimivo gledati incestne dogodivščine med sestrama dvojčicama in mlajšim bratom, blagoslovljene s strani staršev, potem so to lahko samo težki ljubitelji (otakuji), ki jim zgodba in kvalitetna tematika nima bistvenega pomena. Ravno zato sem jo že iz začetka črtal iz lestvice boljših naslovov ne glede na visoko uvrstitev v anketi. Razen, če vam je vseeno za zgodbo,  tematiko in inovativnih potez, si lahko KissXsisTV lahko privoščite za testiranje vaše pohotnosti na temo incesta. Težko je definirat rdečo nit serije, saj se večino stvari dogaja na vsakodnevnih dogajanjih, predvsem je opazen trud mlajšega brata, da bi se vpisal na isto šolo, kot sestri. Sestri pa mu na vsak način želita pomagati pri njegovih izpit za vpis, tudi na zelo seksualen način (pisanje pravilnih odgovorov na različne dele telesa). Takih in podobnih perverznih igric je še več, vendar je to na odločitvi gledalca, če sploh želi kaj takega gledati. Omeniti gre le to, da intimna spolovila niso prikazana s čimer se uvršča med erotične naslove in ne pornografske. Diskusija na forumu …

Pretirano precenjeni naslovi!

Rainbow – Nisha Rokubou no Shichinin (Moja ocena 5.5/10 – število glasov 5.2% (~20))
V tej sezoni ne gre brez precenjenih naslovov in niti to ne bi bil omenjeni, če bi zadevo avtorji resno vzeli v roke. Kolikor so imeli možnost narediti perspektivno zgodbo, z mnogimi preobrati in dramatičnimi trenutki tega niso naredili. Zgodba govori o sedmerici fantov, ki so bili zaradi različnih kaznivih dejanj po drugi svetovni vojni poslani v nekakšno poboljševalnico. Tam so bili soočeni z najtežjimi trenutki v svojem življenju, saj sta eden od varnostnikov in glavni doktor celotne posesti zelo nasilna nad naključno izbranimi priporniki. Tudi do take mere, da so se pojavili samomori. Ta sedmerica je bila poslana v isto celico, kjer so se med seboj zelo navezali. Njihov glavni cilj je priti živi iz tega pekla in živeti bolj barvito življenje. Vsak izmed njih ima svoj razlog, zakaj je naredil kaznivo dejanje, kar hitro nanese na sočustvovanje. Kolikor pa ima ta naslov dobrih lastnostih, ga hitro zbijejo tudi slabe. Najbolj moteča so stalna dramatiziranja njihove bratske naveze, ki ga z zavlačevanjem poudarjajo z nekajkratnimi ponavljanji “veliki brat ~ veliki brat ~ veliki brat”.  Pojavijo se še mnoge druge zelo zamerljive poteze, ki uničijo tisto prvotno zaobljubo med to sedmerico bratov. Če kot gledalec nisi vsaj malo kritičen do podane štorije, ti najverjetneje kakšen ogled Naruto animeja ne uide, kjer bi lahko tudi marsikaj napljuval. Zgodba se še vedno nadaljuje, najverjetneje pa bo imela vsaj 26 epizod. Drastične spremembe ne pričakujem, saj so naredili že preveč napak. Diskusija na forumu …

Spregledani naslovi!

The Tatami Galaxy (Moja ocena 7/10 – število glasov *brez objave*)
Najbolj nenavaden in nepričakovan naslov. Zanj marsikdo niti vedel ni, tudi sam sem šele pred kratkim izvedel preko sumljivih virov, ampak sem si ga iz firbca vseeno pogledal. Naslov je praktično spregledan, saj ni nihče na forumu uspel ustvariti diskusnega kotička. Zato je naslov popolnoma v mojih rokah. Če samo omenim “Madhouse“, boste še isti trenutek imeli ta naslov že na disku pripravljenega za ogled. Bolje da sploh ne naštevam, koliko kvalitetnih del je slednji studio izpljunil. Toliko naslovov, vendar vsakokrat različne. To ni tako, kot nekateri “moe~moe~” studiji, ki iz naslova v naslov želijo narediti bolj “kjut” in bonbončkasto zadevo. Ne, to je Madhouse, ki te z vsakim novim naslovom presenetijo. Sem že dovolj povedal? Ne? The Tatami Galaxy je animejska priredba istoimenskega romana avtorice Morimi Tomihiko, govori pa o protagonistu, ki je svoj študijski čas več ali manj zabil v sanjarjenju – o njegovih načrtih pridružitvi družbenem krogu in spoznanju črnolasega dekleta njegovih sanj. Je zelo sramežljiv in obenem lahek plen za manipulacijo. Za protagonista popolnoma nesposoben in običajen človek. Njegovo življenje se še poslabša, ko se usodno sreča z Ozujem, po izgledu in vedenju podobnim hudičevem odposlancu. Ker je način pripovedi vezan na paralelne zgodbe različnim pridružitvam družbenih krogov, se vsaka njegova poteza nič kaj srečno odvija. Obenem je v teh krogih prisotna tudi Akashi, mlajša študentka, tihe narave in zelo hladna do večine ljudi. S protagonistom imata nekakšno vez, ki mu jih večkrat nakaže z manjšimi namigi. Odbita in opazno artistična zadeva, kjer je vaše znanje angleščine na temeljitem preizkusu – saj se dialogi odvijajo hitreje od vašega najhitrejšega hitrostnega branja. Ustvari diskusijo …

Potem so tukaj še naslovi, ki so prav tako dobili precejšnje število glasov v anketi, vendar jih splošno ne bi priporočal, razen če ste velik filmofil in morate v svojo bazo dodati vse novosti, ki jih industrija premore.  Tudi če niso med zgoraj izbranimi, še ne pomeni, da so slabši ali manjvredni. Arakawa under the bridge (5%) je recimo en precej utrgan naslov poslovneža, ki noče nikomur biti v dolgu. Posledično živi precej zagrenjeno in nima pravega medčloveškega stika.  Njegovo življenje se zlomi, ko se skoraj utopi in ga reši prijazno vendar nenavadno dekle – ker ji je dolžan življenje, ji histerično ponudi karkoli v zameno. Dekle to sprejme in si ga želi za fanta. Ker je dekle brezdomka pod rečnim mostom, se nekoč uglajeni poslovnež spusti v pravo nočno moro. Ichiban Ushiro no Daimaou (8%) zelo spominja na Harry Potterja, vendar s to izjemo, da je tukaj precej bolj obkrožen z dekleti in nikakor ne uspeš razločiti med protagonistom in antagonistom. Kdo ima prav, čigav sistem sveta in Boga je pravičnejši in ali je usojeni “Demon Lord” nasprotnik sveta? Toliko vprašanj in odkritij, skupaj s komičnimi in perverznimi scenami. Precej pozornosti je pridobila tudi serija Working! (6%), ki nas zabava z lahkotno zgodbico Wagnaria restavracije, kjer dela nekaj študentov in rednih zaposlenih, vsak po svoje malce počen. Dekle s katano, izsiljevalski kuhar, boli-me-kita-za-vse-razen-moje-hrane šefica, študentka z boleznijo arrhenphobije, pritlikave študentke in mladeniča, ki ima rad majhne stvari  in zelo ga interesira dekle s arrhenphobijo. Čeprav je zaradi tega vedno tepen, saj ima to dekle fizično močnejše od njega, si vseeno želi njeno bolezen pozdraviti – v korist restavracije. Kot nalašč so izpljunili tudi en nogometni anime, Giant Killing (6%), ki zna v določenih momentih po telesu sprostit enako količino adrenalina, kot ga uspete preživeti ob nogometni mrzlici svetovnega prvenstva. Drugače pa je tema te zgodbe predvsem svet profesionalnega nogometa in kakšen pomen igra odnos med igralci in menedžerjem. Igralci, novinarji, fotografi in navijači ti znajo z dobrimi dialogi in potezami pričarati res odlično vzdušje. Heroman (5.2%) je klišejsko superherojski naslov, kjer nemočen mulec v nepričakovanem dogodku dobi nadmočnega robota, s katerim se bori proti zlim silam. Mayoi Neko Overrun! (3.1%) je še eden od klišejsko romantičnih komedij s protagonistom v haremu več različnih deklic, od katerih je ena že od nekdaj njegova dobra prijateljica. Ker sta bili siroti, ju je posvojila nenavadna ženska, ki vodi manjšo pekarno. Ker pa ima lastnica pekarne navado vzeti pod streho vsakršno siroto, se okoli enega fanta zbere kar nekaj deklet, ki jih razganjajo hormoni. Še zadnje omembe vredna naslova pa sta House of five leaves (3.4%) in Senkō no Night Raid (2.6%), kjer se prvi vrti v času samurajev in enega specifičnega ronina, ki ima problem sramežljivosti. To ga stane marsikatere službe, kar pa ne pomeni, da je neuporaben za določeno skupino ljudi, ki prepozna njegove prave vrednote in mu tudi pomagajo. Drugi omenjeni se vrti nekje v času vojn, ko po svetu operira posebna skrivna enota s posebnimi nadnaravnimi močmi.

Vaš anime ljubitelj, DjJuvan

PS: Nadaljevanja niso bila upoštevana v pregledu!

V Sloveniji smo v zadnjih letih priča fenomenu, ki se je v državah, kot so Italija, Španija, Francija ter ZDA, začel že v sedemdesetih. To je uvoz japonske animacije – animejev – v naš prostor, ki je praviloma bolj naklonjen popularni kulturi ameriškega izvora, predvsem pa je tebolj navajen. Prav to jih dela zanimive, saj so animeji eden redkih nezahodnih kulturnihproizvodov, ki so se na svetovnem prizorišču dokaj uveljavili. Gre torej za kulturni produkt, kizaradi svoje globalne razširjenosti predstavlja zanimivo izjemo na paleti ameriških globalnihkulturnih proizvodov, kar kaže tudi na to, da globalizacija ni vedno sinonim za amerikanizacijo … (Celotno diplomsko nalogo najdete na 3. strani)

Kar pri tem še posebej preseneča (še posebej ameriške) raziskovalce tega fenomena, je to, da imajo animeji svoj fandom, ki je v zadnjih dvajsetih letih doživel nesluten razvoj. Ameriški fanovski svet se je v preteklosti raje ukvarjal z ameriškimi, kvečjemu anglo-saksonskimi kulturnimi teksti. Kultura, iz katere animeji izhajajo, pa je oddaljena in drugačnih izvorov. Jezikovna pregrada animeje še dodatno oddaljuje.
Vprašanja, ki se porajajo, so številna. Zakaj so animeji tako uspešni? Kaj je torej tisto, kar ljudi vleče k tej nenavadni kulturni obliki? Gre zgolj za zanimanje za eksotiko, torej neke vrste orientalistični revival, ali fane pritegnejo tisti elementi, ki so kulturno univerzalni? In zakaj bi sploh odrasli gledali risanke? Kdo so fani animejev? V tem diplomskem delu bom poskušal najti odgovore na ta in podobna vprašanja. Še posebej pa me zanima, kdo so fani, kaj jim je skupno in zakaj animeje sploh spremljajo. Izsledke raziskav v tujini (predvsem ZDA), pa na koncu primerjam še s situacijo v Sloveniji.
Da bi ugotovil, kaj je tisto, kar privlači, sem se najprej posvetil vprašanju, kaj animeji sploh so in kakšni so njihovi temeljni gradniki. Kar se tiče vprašanja vplivov ekonomske narave, žanrov ter zgodovine animejev, predstavlja moj temeljni vir Marco Pellitteri (2002), pri vplivih filozofske in kulturne narave pa Marcello Ghilardi (2003). Poglavje o Miyazakijevi animaciji se naslanja na McCarthyjevo delo (1999). Splošno znanje o fanih črpam iz del Henrija Jenkinsa (1992 in 2006), specifične informacije o publiki animejev pa iz del Susan J. Napier (2001 in 2007).

Nekaj estetskih in vsebinskih značilnosti

Večina gledalcev, ki se prvič sreča z animeji, najprej opazi velike oči, lase nenavadnih barv, mogoče velike prsi in stripovske elemente, kot je na primer karikatura. Najbolj opazen je torej prav ‘animejevski dizajn’, ta nabor specifičnih značilnosti estetske narave. Res gre za svojstvene značilnosti, ki animeje že na prvi pogled ločujejo od druge animirane produkcije, na primer ameriške. Kot bomo videli, je pripovedni jezik animejev kompleksen in globoko zaznamovan s podobami iz japonske kulture. V svojem razvojnem procesu so animeji izoblikovali svoj slog, ki močno temelji na vizualnih kodih. Z drugimi besedami, animeji govorijo svoj jezik, katerega besednjak nosi velik delež pri konstrukciji zgodbe, podajanju emocij in splošnem vzdušju.
Drugi aspekt so seveda vsebine. Tudi te se v določeni meri razlikujejo od tistih, ki jih ponujajo druge animirane produkcije ter igrani film. Nekateri od vsebinskih aspektov so precej univerzalni in kulturno-družbeno nepogojeni, medtem ko se drugi precej nanašajo na japonsko kulturo, njeno tradicijo, norme in vrednote. V tem poglavju bom izpostavil nekatere od teh značilnosti.
Animeji torej »niso zgolj velike oči, velike prsi in veliki roboti«, kot je pred leti zapisala ena izmed slovenskih fanic. Gre za narativni sistem, ki svoje značilnosti črpa iz najrazličnejših virov. Da bi ga razumeli, pa je potrebno branje znotraj konteksta, v katerem je nastal, torej Japonske.
Poglavja, ki sledijo, so namenjena prav obravnavanju določenih karakteristik, jezikov, narativnih kodov ter vsebinskih značilnosti, ki tvorijo ta nabor znakov animejev. Kar je še pomembneje: poskušal bom najti razloge, ki so pripomogli k nastanku le-teh.

Vpliv ekonomskih oz. tehničnih faktorjev

Velikokrat se je v procesu uveljavljanja animejev na Zahodu dogajalo, da so bili odzivi – predvsem v tisku in televiziji – nenaklonjeni. Animeji so bili označeni za nekvalitetne, z neprimerno vsebino, iskalo se je razloge za njihove najbolj markantne značilnosti in jih našlo v ‘zakompleksanosti’ Japoncev, predvsem pa se je govorilo o večji tehnični dovršenosti »naše« animacije. Vzroke za tak odnos najdemo v dejstvu, da so se z recenzijami in ostalimi članki o prispelih TV-serijah ukvarjali sicer novinarji z obširnim znanjem o animaciji, vendar pa navajeni predvsem Disneyjeve ter druge ameriške produkcije (Pellitteri 2002). Priznati moramo, da so v določenih aspektih imeli prav. Disneyjeva animacija, gledano s striktno tehnične perspektive, je bila bolj dovršena: razlika je v številu sličic na minuto, ki se zvrtijo pred gledalčevimi očmi. Tehnika, ki jo Disney dosledno uporablja, je tako imenovani full animation, kar pomeni, da se gostota narisanih fotogramov zelo približuje gostoti v igranem filmu, posnetem s kamero. Gre torej za zahtevno tehniko, ki predvideva ogromno ur dela, predvsem pa sredstva, ki to delo omogočijo. Rezultati so seveda temu primerni.
Če imamo na tej strani zagotovljene odlične delovne pogoje, tega ne moremo trditi za njihove japonske kolege oziroma za prve japonske animatorje. Kot smo namreč videli, se je zgodovina animacije v tej deželi začela šele po vojni, medtem ko je Disneyjeva Sneguljčica in sedem palčkov nastala leta 1937. Zgovoren je tudi podatek, da je bilo treba za uvedbo barvne slike v japonskih animiranih delih zaradi ekonomskih razlogov čakati vse do leta 1951. Japonski animatorji so zaostajali tako glede izkušenj kot glede sredstev.
Kot sem že prej omenil, je Astro Boy (Tetsuwan Atomu) Osamuja Tezuke eno ključnih del v zgodovini japonskega animiranega filma in to ne le zaradi uspeha, ki ga je doživel na Zahodu. Vpliv tega animeja na nastanek kasnejših del je bil bržkone ključnega pomena. Kot smo videli, so bili japonski studii animejev še precej v povojih, Tezuka pa je hotel, da bi njegov atomski deček na ekranu izgledal enako dobro kot Disneyjevi junaki. Zaradi kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev, časa in kadra je kaj kmalu postalo jasno, da tega ne bo mogoče doseči. Sakamoto Yûsaku, soavtor serije, je zato sprejel vrsto ukrepov, ki so težili k čim večji ekonomizaciji dela.

»Sakamoto je sprejel sledeče odločitve: reciklirati čim več celuloidnih folij iz prvih treh epizod; število folij na posamezno epizodo omejiti z dva tisoč na tisoč. Da bi omilili slabšo kvaliteto animacije, so v večji meri izkoriščali različne tehnike kadriranja. V tistem trenutku so se definirala tri pravila, ki so v kasnejših letih služila kot produkcijski standard japonskih televizijskih serij: ogromno dela za ekipo, majhno, vendar kar najbolj izkoriščeno, število gibov, privlačna zgodba.« (Pradoni 1999, 7)

Zmanjšali so število sličic na 6.000 na epizodo, dolžina te pa je 30 minut. Za primerjavo: Disney jih uporabi kar 1.400 na minuto. Ogromne luknje so zapolnili z novo uvedenim sistemom, imenovanim bank system, knjižnico, v kateri so hranili animacijo standardnih gibov, telesnih delov in efektov, ki se jih lahko uporabi naknadno. Disneyjeva paleta je obsegala 200 barv, v japonskem studiu so se zadovoljili z osemdesetimi (Craig 2000, 298). To jim je prihranilo ogromno časa.
Ker je bilo gibu posvečenih manj sličic, so to poskušali nadomestiti z drugačnimi prijemi: izvirnejšim in učinkovitejšim kadriranjem, posebnimi vizualnimi učinki (tudi tistimi, uvoženimi iz mang oziroma japonskih stripov) ipd., kar v osnovi pomeni ustvarjanje svojstvenega jezika japonske animacije, saj je pri recepciji vsaj nekaterih od teh prijemov potrebna dekodifikacija. Eden od primerov, kjer je obstoj takšne vrste jezika viden, je tehnika, imenovana superdeformacija (ang. superdeformed). Gre za specifično vrsto japonske karikature, kjer so liki izrisani v neproporcionalnih razmerjih, z majhnimi telesi ter velikimi udi in glavami. To ni edini primer, kjer se stripovske tehnike in tehnike animiranega filma srečujejo; do določene mere gre za kontradikcijo, saj je strip tak jezik razvil prav zaradi svoje narave negibljive slike. Te tehnike pa sedaj uporabljajo gibljive slike.
Vendar pa to niso bili edini ukrepi, ki so jih sprejeli. Da bi nadomestili pomanjkanje tehnične kakovosti, so več poudarka namenili dvema drugima elementoma: režiji in vsebinski globini. Tako je njihovo delo spet pridobilo dinamiko, ki jo je zaradi pomanjkanja tehničnih in finančnih sredstev izgubilo.
Seveda se je situacija s časom spremenila. Sedaj so japonski animacijski studii večji, bolje tehnično opremljeni, in kar je najpomembneje, ekonomsko bolje podprti. Še toliko bolj to velja za OVA-je ter celovečerne filme. Tako 2 uri in 13 minut trajajoča Miyazakijeva Princesa Mononoke (Princess Mononoke, Mononoke Hime) premore 144.000 sličic, kar je skoraj 1.100 sličic na minuto.

V starem Egiptu so jih po božje častili, v srednjem veku so utelešale podobo hudiča in bile spremljevalke čarovnic, dandanes so priljubljeni domači ljubljenčki. Mačke že od nekdaj vzbujajo domišljijo ljudi. Skozi zgodovino je človek nanje gledal iz različnih perspektiv, a vedno je mačka s seboj prinašala občutek magičnosti in nenavadno eleganco. Težko bi rekli kaj je tisto, kar ljudi na mačkah privlači, a dejstvo je, da so mačke imele in še imajo prav posebno mesto v človeškem svetu.

Mačke so prav posebna in svojeglava bitja. Lahko so vitke, elegantne, zavaljene in nerodne, možnosti je ogromno. Ker imajo mačke nek poseben čar, ni nenavadno da se tudi anime svet ni mogel izogniti tem fascinantnim bitjem.
Ena izmed verjetno najznamenitejših anime oseb na štirih nogah je zvesta spremljevalka dekleta Usagi, Luna. Luna je glavni krivec, da se Usagi nekega lepega dne spremeni v Sailormoon. Brez te črne, govoreče mačke katere prepoznavni znak je polmesec na čelu bi Usagi še danes bila preprosto in nerodno dekle, svet pa bi bil prikrajšan za dogodivščine lepe bojevnice Sailormoon. Luna predstavlja nasprotni pol Usagi. Usagi je nespretna, jokava in neprevidna. Mačka Luna je v nasprotju elegantna, gibčna in previdna. Ker pa obstaja tudi v mačjem življenju več kot zgolj služenje pravici in reševanje sveta pred mračnimi silami, spoznamo ob Luni še belega mačka po imenu Artemis. Tekom zgodbe pa se pojavi tudi Lunina in Artemisova hčerka, muca Diana. Dejstvo, da je eden izmed celovečernih filmov posnet po seriji Sailormoon posvečen prav Luni, samo še potrjuje njeno posebno vlogo v animeju.
Mačjim čarom pa se ni mogel upreti niti studio Ghibli. V kar štirih Ghiblijevih celovečernih animejih imajo mačke vidnejšo vlogo. V animeju Tonari no Totoro (My Neighbour Totoro) se pojavi nevsakdanji avtobus. Ta avtobus namreč ni navaden avtobus, ampak ogromna mačka v obliki avtobusa. Namesto koles ima več nog, oči delujejo kot luči in notranjost mačjega avtobusa je dlakava in mehka. Kot sta izkusili Satsuki in Mei je tak mačji avtobus za potovanje gotovo bolj udoben in hitrejši kot pa splošno znan navaden avtobus. V animeju Mimi no Sumaseba (Whisper of hearts) se pojavita celo dve mački, če smo natančnejši dva mačka, Muta in Baron. Baron je sicer le lesena figura v podobi mačjega gentlemana, a ima pomembno vlogo pri poteku zgodbe. Baron je tudi pomembna oseba v enem od kasnejših Ghiblijevih celovečernih animejev. Muta je to, čemer bi rekli prebrisan in včasih malo zloben maček. Muta je velik, bel in debel klatež, ki se vozi z podzemno železnico, rad jezi pse in obiskuje različne ljudi. Kljub svojemu ne preveč prikupnemu videzu izžareva Muta nek poseben čar in dokazuje, da so mačke v vseh možnih oblikah nekaj posebnega. Popolnoma drugače grajen kot Muta pa je vitek Jiji, spremljevalec mlade čarovnice Kiki. Kot se spodobi za čarovničinega mačka ima Jiji črno dlako in spremlja svojo gospodarico tudi pri poletih na metli. Iz studia Ghibli prihaja tudi celovečerec Neko no ongaeshi (The cat returns) v katerem ponovno srečamo Muto in Barona. V tem animeju Baron ni več zgolj lesena figura, ampak lesena figura, ki oživi. Baron je pravi mačji gentleman in lahko bi rekli, da predstavlja princa na belem konju. Muta pa še vedno ostaja isti debel in požrešen maček. V Neko no ongashi pa ne srečamo samo teh dveh mačkov, ampak še celo kopico drugih mačk. Poglavitni del zgodbe se namreč dogaja v kraljestvu mačk kjer srečamo mačjega kralja, mačje varnostnike, mačje plemiče, mačje služabnike in še mnogo drugih različnih mačk. Neko no ongaeshi je anime popolnoma posvečen mačkam.
Eden izmed novejših animejev, ki je popolnoma posvečen mačjemu življenju je Chi’s sweet home in nadaljevanje istega animeja Chi’s new home. Chi je mala muca, ki se izgubi in ne najde več poti domov. Zatočišče najde pri prijazni družini Yamada. V triminutnih epizodah tega animeja so prikazane vse možne mačje in včasih tudi malo manj mačje vragolije, ki jih ušpiči Chi. Mala razigrana, siva muca Chi se v trenutku lahko prikupi vsakemu gledalcu.

Vse do sedaj naštete mačke so imele neko odločilno vlogo v zgodbah. Luna prebudi bojevnico Sailormoon, mačji avtobus prevaža glavni dve osebi, Chi pa doživlja svoje lastne dogodivščine. Popolnoma drugačno vlogo pa ima mačji štirinožec v animeju Trigun. V redko katerem animeju ne srečamo kakšnega klateškega mačka, ki čepi na kakšnem zidu ali se potika okoli smetnjakov, vendar te mačke redko kdaj resnično dojamemo. V eni sceni se pojavi, da pomaga ustvariti neko točno določeno ozračje, a čez nekaj scen že pozabimo na to mačko. Podobno, a vseeno drugačno vlogo ima brezimenska mačka v Trigunu. Ta mačka, ki je največkrat zaradi črnega kožuha imenovana “Kuroneko”, se vedno pojavi nekje v ozadju. Sicer ni vedno črne barve in zelo verjetno je, da tudi črna mačka ni vedno ista mačka. Poanta te mačke je, da preprosto samo je. Pojavi se skoraj brez izjeme v vsakem delu serije Trigun in ne naredi nič posebnega. Včasih spi, včasih se sprehodi čez prizorišče, včasih zamijavka, a to mačko slej ko prej vsak gledalec opazi in si jo zapomni. Kuroneko ima kljub svoji nepomembnosti kar širok krog ljubiteljev in tudi široko paleto izdelkov za oboževalce.
Vsi omenjeni mačji junaki so le košček vrha ledene skale. V anime svetu obstaja še veliko mačjih štirinožcev, ki jih je vredno odkriti. Včasih so ti mačji junaki v glavnih vlogah, včasih imajo poseben pomen za katero izmed glavnih vlog, včasih dajo ozračju poseben odtenek zgolj s svojo prisotnostjo.
Naslednjič, ko boste gledali kak anime, poglejte, če se kje pojavi kakšna mačka. Verjamem, da boste v večini animejev videli vsaj kakšnega klateža ali mački podoben stvor. Nyaaaan!

Še nekaj animejev v katerih nastopajo mačke:

• Sketchbook: full color’s
• Love hina
• Azumanga
• She and her cat
• Cross game
• Bleach
• Soul Eater
• Fullmoon wo sagashte
• A Gathering of Cats
• Magical Nyan Nyan Taruto
• Darker than Black
• Black cat
• Natsume Yuujinchou

Napisala: Kuroneko za SloChan 09

DjJuvan je za lastno zadovoljstvo ustvaril dva ljubiteljska videospota, ker so ga navdušili mnogi že obstoječi po svetu. Ker pa je le malo Slovencev, ki se spustijo v to področje, vas blagoslovi s kratkim prispevkom, kaj ljubiteljski videospot sploh je.

Če ste do sedaj mislili, da dobre videospote izdelujejo le založniki, ki izdajajo svojo glasbo, potem se zelo motite. Mnogi ljubitelji animejev znajo za lastno zadovoljstvo ustvariti ljubiteljski videospot, ki mnogokrat poseka celo uradnega. To dosežejo le z delčki animacij različnih animejev, pravo glasbeno podlago in ogromno kreativnosti. Zares ogromno kreativnosti, in tehničnega znanja. AMV-ji, ali daljši izraz AnimeMusicVideo ni tako majhna zadeva, kot bi si mnogi mislili.

Na spletu se mnogokrat srečamo z videospoti, ki imajo zelo znane glasbene podlage, vendar se namesto originalnega videospota prikazujejo neznani risani liki, ozadja in dogajanja. V največ primerih gre tu za ljubiteljski videospot nekega ljubitelja določenega animeja ali glasbe. Tovrstni videospoti niso vedno dobri, so pa narejeni s srcem in veliko volje. Mnogi ustvarjalci se pogosto prijavljajo na razna tekmovanja v izdelavi najboljšega AMV-ja, ki se dogajajo na različnih koncih sveta. Tako nekako kot pri nas poteka Animateka (http://www.animateka.si) in izdelava lastne avtorske animacije. Razlika je le v tem, da se pri AMV-jih uporablja že narejene izdelke in z občutkom predela v popolnoma nov izdelek. Čeprav so ljubiteljski videospoti ilegalni derivati avtorsko zaščitenega dela, se avtorji originalnih animacij ne spravljajo nad tovrstno področje, saj so AMV-ji tudi odlična promocija originalnega dela, kot tudi glasbene podlage. S to izjemo, da glasbeni založniki to težje prebavljajo oziroma sploh ne odobravajo. Kaj pa Zahod dandanes sploh odobrava?!
Za izdelavo takega videospota je potrebno imeti znanje kar nekaj programov, ki se jih potrebuje za kasnejše sestavljanje koščkov animacije na izbrani glasbeni podlagi. Vsak video material je treba najprej spremeniti v format, primeren za delo z montažnimi programi – najenostavnejši je morda kar Windows Movie Maker, ali iMovie na MAC računalnikih. Najprikladneje je dobiti video brez podnapisov in v najboljši nestisnjeni obliki. Z montažnim programom nato iz različnih animejev poberete primerne koščke za svojo glasbeno podlago in jih z veliko domiselnosti postavljate na časovno linijo. Če si pred začetkom dela sestavite še scenarij dogajanja, bo izdelek precej bolj kvaliteten. Pri izdelavi je zelo pomembna sinhronizacija animacije z glasbo – bolj kot se glasba z animacijo ujema, boljši bo izdelek. S precej domiselnosti se lahko ob glasbi ustvari tudi popolnoma novo interpretacijo izbranega animejskega naslova. Ali obratno – glasba dobi popolnoma nov pomen.
AnimeMusicVideo ni nova zadeva, izvira že iz leta 1982, ko je 21-letni Jim Kaposztas s pomočjo dveh videorekorderjev, nasilnimi scenami iz animeja Star Blazers in komada Beatlov „All You Need Is Love“ ustvaril komičen efekt glasbene uspešnice. Šele z letom 1996 pa je ta scena požela precejšno popularnost, ko je nastal AMV na podlagi glasbe Ghostface Killah – Daytona 500 in izseki animeja Speed Racer iz leta 1968. Tovrstni AMV se šteje kot prvi pravi popularni anime music video, ki se je prikazoval celo na televizijskem kanalu. (povzetek iz wikipedije: „Anime Music Video“)

Iz osebnih izkušenj lahko povem, da izdelava DOBREGA AMV-ja zahteva ogromno volje, znanja, ustvarjalnosti in časa. Doslej sem uspel sestaviti dva dokončana izdelka, ki sta na ogled na spletu, vendar iz samokritičnega pogleda sta zelo nizke kvalitete. V njiju je bilo vloženega zelo malo časa, uporabljeno je bilo le osnovno montažno orodje. Povezave med delčki pa precej posrečeno nametano skupaj. Najdete jih na YouTubu pod naslovi “[AMV] MeatSter – Live K-On the Radio” in “[AMV] MeatSter – Male roke”. Pri obeh izdelkih sem za montažo uporabljal Adobove programe (Premiere in malenkost After Effects), za rezanje videa pa Adobe Media Encoder. Imel sem predvsem to srečo, da so bili video posnetki že v začetku zapakirani v h.264 encodiranju in .mp4 kontejnerju. S tem formatom so Adobovi programi popolnoma kompatibilni. Pri prvem videu sem uporabljal delčke animacij iz animejev K-On in Lucky Star, ter glasbene podlage „Groove Coverage-On The Radio“, pri drugem pa iz komaj treh predvajanih epizod Tokyo Magnitude 8.0 in slovenske glasbe „Siddharta – Male roke“.

Za največjo kolekcijo AMV-jev priporočam obisk spletnega portala animemusicvideo.org, angleške strani, ki zadržuje bazo več sto tisoč AMV-jev mnogih avtorjev po vsem svetu. Baza je odlično urejena, iščeš lahko po avtorjih in naslovu glasbe, po naslovu, žanru in avtorjih animejev, kateri studio/uporabnik jih je ustvaril in tudi kdaj je bil objavljen. Pohvalijo se lahko tudi z zelo urejenim forumom, kjer lahko objavljaš svoje izdelke, iščeš predloge, pomoč pri izdelavi in tudi prebereš kakšnega vodiča. Vsako leto prirejajo tudi razna tekmovanja s področja izdelave AMV-jev.

Naredite še vi svojega in ga objavite na našem forumu forum.sloanime.org!!

Napisal: DjJuvan za SloChan 08