Animeji in mange nam zraven zelo širokega spektra žanrov, kjer lahko vsakdo najde nekaj po svojem okusu, ponujajo tudi žanre, ki se nanašajo na ciljno občinstvo.

Velikokrat slišimo, da animeje in mange povezujejo z otroškimi vsebinami in temu primerno se je razvil tako imenovani stereotip, da so animeji in mange za otroke. Ta stereotip drži le deloma. Najboljši pristop za negiranje tega stereotipa je, da podamo nekaj dejstev in opišemo žanre, ki ciljajo na različne starostne skupine.

Torej v grobem poznami 6 tipov žanrov glede na demografsko zvrst oz. ciljno občinstvo. Te so: Mina, Kodomo, Shounen, Shoujo, Josei in Seinen.

Mina, bi lahko kar prevedli v “za družino”. Ta žanr stremi k čim širšemu krogu ljudi. Od majhnih otrok pa vse do babic in dedkov. Najpogosteje ta žanr srečamo v kakšnih visokoproračunskih oz. kinematografskih naslovih, ki seveda “zahtevajo” veliko število občinstva (več gledalcev->večji profit). Najboljši primer bi bili naslovi od studia Ghibli (Howl`s Moving Castle, Spirited Away, My Neighbor Totoro, Grave of the Fireflies, Princess Mononoke). Zraven Ghiblija še pod ta žanr spadajo recimo Summer Wars, Kappa no Coo to Natsuyasumi,…

Kodomo pomeni “za otroke”. Starost, ki jo zajema je tam nekje od 5 let pa do 10 ali 11. Njihovo ciljno občinstvo so predvsem otroci in tu so jasno postavljene meje. Preprost jezik in animacija, izobraževalne tematike in nič spornih vsebin. V kodomo velikokrat srečamo govoreče živali. Tematski povdarek je predvsem na prijateljih in družini. Kot primer bom navedel Doraemon za mlajše in Pokemoni za malce starejše otroke.

Shounen v dobesednem prevodu pomeni “fant”. Torej ta žanr specifično cilja predvsem fante/najstnike, a lahko tudi malce variira navzgor in navzdol (proti mlajšim in proti starejšim najstnikom – od 12 do 18 let). Shounen je stil, ki je skorajda vsem poznan. Humorni liki, veliko akcije in bojevanja ter več ali manj privlačne punce (beri fanservice). Nekaj naslovov, ki spadajo pod shounen: Dragon Ball Z, Naruto, One Piece, Bleach,…

Shoujo je v bistvu preslikava shounena. V tem primeru shoujo pomeni “punca” in ta žanr cilja na punce/najstnice. Isto kot prejšni lahko variira v obeh smereh, kar je seveda odvisno od ostalih elementov in drugih žanrov. Če se shounen v večini oprijema na akcijo in bojevanje, se shoujo fokusira na romanco, močna čustva,.. Seveda pa to sedaj ne pomeni, da si shoujo animejev/mang ne smejo ogledati/prebrati fantje in shounen animejev/mang punce. To je le splošni indikator, ki loči tematike. Vendar je še tu več ostalih elementov, ki igrajo pomembno vlogo. Najpomembnejši je seveda okus, ki je od ljudi do ljudi različen. Tako bo nekaterim fantom sedla romantična komedija, ki recimo spada pod žanr shoujo, na drugi strani pa bo marsikateri punci všeč One Piece, ki je seveda shounen. Torej prehajanje je možno v obeh smereh in je čisto subjektivno ter odvisno od posameznika. Tipični shoujo naslovi so Sailor Moon, Kimi ni Todoke, Fruits Basket, Kaichou wa Maid-sama,…

Seinen je na splošno usmerjen na starost od nekje 18 pa do 30, lahko pa se pomakne tudi globoko v štirideseta. Ciljno občinstvo bi lahko rekli, da so predvsem mlajši/starejši moški, velikokrat študentje. Ta starost je seveda okvirna in se meje lahko malce premaknejo, vendar v osnovi naj bi bilo tako. Seveda si lahko seinen naslove ogledajo tudi mlajši, vendar ni nujno, da jih bodo takšne stvari zanimale in ni nujno, da jih bodo sploh razumeli. Seinen se od shounen razlikuje v tem, da je veliko večji povdarek na realizmu in bolje razviti, včasih tudi kompleksni, intelektualni zgodbi. Pod seinen spadajo naslovi kot so Ghost in the Shell, Hellsing, Ergo Proxy, Black Lagoon, Berserk, Elfen Lied, Gantz, Wolfs Rain, Neon Genesis Evangelion,…

Josei na drugi strani je nasprotje seinenu in je za mlajše/starejše ženske. Od shoujo se predvsem loči v tem, da ima velikokrat bolj odrasle tematike, večkrat tudi eksplicitne. Zgodbe so o vsakdanjih izkušnjah žensk, njihovih karierah in so veliko bolj realne kot recimo shoujo, katere nam prikazujejo v večini primerov “idealne stvari”, pa naj si to bo ljubezen ali pa kaj drugega. Naslovi, ki spodajo pod josei so NANA, Honey and Clover, Kuragehime, Eden of the East, Nodame Cantabile,…

To bi naj bila kratka in jedernata predstavitev teh žanrov, ki ciljajo na določeno občinstvo. Upam, da vam je ta prispevek razbremenil stereotipe o animejih, da so le ti namenjeni izključno otrokom. Kot vidite se za vsakega najde nekaj. Zraven teh ustaljenih žanrov še imamo seveda veliko drugih žanrov, ki obravnavajo različne tematike. Naštel jih bom le nekaj, da boste videli kako razgiban je ta nabor žanrov: Akcija, znanstvena-fantastika, post-apokalipsa, skrivnost, psihološko, komedija, romanca, drama, šport, fantazija, magija, mecha, cyberpunk, nasilje, zgodovinsko, borilne veščine, strah, ecchi, detektivka, grozljivka, pustolovščina,… Mislite da so to vsi? Potem se pošteno motite. Vsak lahko najde nekaj zase. Če ne veste kje in kako začeti, vam priporočam, da kliknete na tole povezavo.

Ker je pred nastankom SloAnimeja in SloChana že obstajala tematsko identična skupnosto, se DjJuvan loti kratkega intervjuja z urednico nekoč aktualnega društva AnimeSlovenija, ki je bil za mnoge v Sloveniji pionir anime in manga scene.

1. Veseli bi bili tvoje predstavitve, virtualne in realne. Kdaj si se prvič srečala z animeji in mangami?

Ker mi je bila že od kar pomnim ljuba beseda, je moja fascinacija nad animeji in mangami izvirala iz zgodbe, ne iz slike. Sicer je v otroških letih slika gotovo pripomogla k navdušenju, ampak nazadnje so bile zgodbe tiste, ki so me pritegnile toliko, da se je bežno zanimanje spremenilo v nekaj več. Zagotovo tudi v skupnost. Takrat še v mednarodno, ker slovenske ni bilo – vsaj na Gorenjskem ne. Zavedanje, da so animeji nekaj posebnega, je prišlo v začetku srednje šole, z internetom in ‘Lady Oscar’ (Berusaiyu no bara) na avstrijski televiziji ORF 1. Od tretjega razreda OŠ sem bila “mahnjena” na zgodovinske romane in ta je padla čisto v moj okvir. Takrat je Lycos povedal, da gre za nekaj, čemur se reče anime in tako sem nekako spoznala Japonce, v Belgiji živeče Korejce, Argentince, Nemce in Američane, ki so bili ljubitelji te zgodbe. Veliko je bilo “mailanja”, z Japonske mi je znanka poslala originalen manga-artbook, star toliko, kot sem bila stara jaz … To obdobje mi bo vedno ostalo v najlepšem spominu.

2.Kakšna so bila mnenja o tej industriji od začetka?

Predvsem se z ‘industrijo’ nisem ukvarjala. Ker sem našla ‘mange’ in ‘animeje’, še zdaleč nisem opustila zahodne animacije ali stripa. Kot rečeno so me fascinirale zgodbe, kasneje tudi sociološki fenomen in oblike izražanja. Kar se zgodb tiče, me je v začetku navdušila predvsem njihova romantika – v mislih imam značilnost naše literarne romantike, saj sem imela občutek, da Japonce blazno fascinira Evropa, torej tuje. Seveda je bil to čas zelo omejenega dojemanja, saj so se, logično, pri nas vrtele v glavnem zgodbe, povzete po Evropskih pisateljih, dogodkih. Kasneje mi je postalo jasno, da je to le ena veja, ne pa splošna značilnost žanra.

3. Kateri so tvoji najljubši naslovi? Si vedno spremljala le bolj prepoznavne naslove ali tudi tiste namenjene težjim ljubiteljem? (Moe, fanservice, ecchi…itd)

Najljubši se spreminjajo, še danes imam nekaj takih, ki se mi zdijo kanonski. Vsekakor pa bo vedno imela zgoraj omenjena ‘Lady Oscar’ pri meni posebno mesto. Zgodba, spomini … Ne nazadnje je bila tudi vstop v malo bolj zrelo dojemanje fenomena, saj sem si takrat dopisovala tudi s Frederikom Schodtom (http://www.jai2.com/), prevajalcem in raziskovalcem mang, avtorjem knjige “Manga! Manga! The World of Japanese Comics”, ki je bil prvi, ki je Lady Oscar prevedel (delno) v angleščino, kot učbenik.
Golota zavoljo golote me ni nikoli niti najmanj zanimala, čeprav poznam tudi nekaj tistih najbolj slavnih hentaijev – zavoljo splošne izobrazbe o žanru. Videla sem tudi osamljene primere ‘moe’ in podobnih zvrsti, ki pa so me pritegnile še manj.
‘Prepoznavno’ je tako ali tako stvar interpretacije. Prebrala in kupila sem marsikatero mango, ki ni na vsaki polici, pa vseeno ne sodi v kategorije, ki jih izpostavljaš.

4. Mnogi še ne vedo, da si ustanoviteljica spletnega portala AnimeSlovenija. Kdaj je ta portal nastal, kakšni so bili povodi za to in kako ti je uspelo?

Prvi portal “animeslovenija.8m.com” je nastal 20. 7. 1998, kot popolnoma spontan odziv na to, da so mi kolegice razložile, da preprosto moram spoznati Mateja de Cecca (http://www.matejdececco.com/ilustracije.html), ki ga tudi zanimajo ‘take čudne reči’, kot mene. Pa sva sklenila poiskati še druge. Jaz sem imela že pred tem stran o Lady Oscar, ampak ker je bilo takih dosti, sem jo opustila in začela preko AnimeSlovenije iskati Slovence. Našli smo se preko IRC-a. S Casejem in KOR-om s Primorske, pa Petrom s Štajerske, Mihom, Vitom in drugimi. Spet, lepi spomini … Prave agende takrat ni bilo. Samo potrditev skupnega interesa in izmenjava dobrin, se mi zdi.

5. Kakšen je bil tvoj družbeni status, ko si se začela ukvarjati z animeji/mangami in skupnostjo. Študentska leta, službena obveznost?

V začetku torej srednja šola, GimKR (Gimnazija Kranj op.p.), ki je sicer terjala dosti časa, ampak nikoli toliko, da ga ne bi ostalo za inštruiranje in pisanje. Potem pa faks (FDV+FF) in delo pri časopisni hiši Delo (Vikend + Popkultura), občasno tudi drugih tiskanih medijih. Skratka toliko, da sem zaslužila za zelo obširno zbirko mang

6.Kaj pa danes?

Danes, to je več let kasneje kot mi je ljubo priznati, je moje življenje drugje. 12+ urni delavniki in lastna družina. Mange še vedno berem, z animeji se pa že nekaj časa ne ukvarjam več, razen vsake toliko časa z nečakinjo pogledava ‘Totija’ (Tonari no Totoro) ali katerega od drugih Ghiblijev, ki so ji blazno pri srcu. Moja zbirka je trenutno razseljena med mojo staro sobo doma, sestrinim stanovanjem in najinim stanovanjem, ker je v moji domači sobi že pred leti zmanjkalo prostora. Sedaj še iščeva primerno rešitev pri nama, ki bi nudila ustrezen prostor vsej zalogi. Del zbirke se ravno pripravlja na donacijo knjižnici, ker sem marsikaj kupila tudi zaradi splošne razgledanosti, pa ne gre za naslove, ki bi jih prebrala več kot enkrat ali dvakrat.

7. Vodenje spletne skupnosti je težavno, kdo ti je dajal moralno podporo in zagon? Si imela tudi kakšno izkušeno ekipo, ki je oskrbovala portal, tako tehnično, kot tudi vsebinsko? Kdo so bile te osebe?

Zagon … pride po navadi od znotraj, če je zunanji, je preveč nestabilen. Take reči moraš delati, ker veselijo tebe, sicer ne zdržiš – vsaj ne toliko časa. So pa vsekakor vzpodbuda ljudje, ki jih na ta način spoznavaš, in vse, s čimer te obogatijo. Z nekaterimi smo še danes v tesnih stikih, čeprav nas je življenje odneslo v čisto druge vode – prijateljstvo je vseeno ostalo. Portal je imel občasno sodelujoče člane – predvsem je bistveno koristilo to, da je imel hosting, kjer so se z njim ukvarjali fantje, ki se na to spoznajo. V začetku sem uporabljala freehostinge (strežnike z brezplačnim gostenjem spletne strani), kar je bilo zoprno. Ena od verzij je bila tudi groba verzija CM-ja, sprogramiranega posebej za AnimeSlovenijo, ki jo je naredil Unicron. Potem je nekaj fantov sanjalo o Typo3, a ga v enem letu niso uspeli usposobiti, nazadnje pa je KOR predlagal Mambo (danes Joomla). Tehnično so pri tem pomagali admini Hydre, pa moj mož, čeprav sem se večinoma s portalom igrala kar sama.

8. Kot pionirji anime/manga scene v Sloveniji ste zagotovo pomislili tudi na možnost samozaposlitve oz. razširitve dobičkonosne tržne niše. Ali je bil to striktno le hobi?

Hm, o čem so razmišljali drugi, ne vem. Matej danes riše stripe, ampak ima čisto svoj stil. Jaz sem svoj hobi vnesla v to, kar je bila tudi že sicer moja smer – novinarstvo. S tega stališča lahko rečem, da sem nekaj zaslužila (nekaj let honorarno na Jokerju, nekaj člankov za Delo, za Kinotečnik,… ). Sicer pa nisem nikoli razmišljala, da bi s tem zares služila. Mogoče zato, ker sem že v osnovni šoli vedela, da je moja prihodnost pisanje in to je še vedno ostalo veliko večja ljubezen. Še najbolj ponazori popolno nezanimanje za dobičkonosnost to, da so imele vse Novoletke, z izjemo zadnje, precejšnje izgube, ki sem jih krila jaz.

9. V katerih primerih si se zares lahko počutila kot ponosen ljubitelj tovrstne niše in občutila samozadovoljstvo?

Tukaj si me pa dobil. Ponosna? Kaj vem, ko sem našla dobro zgodbo sem bila zelo zadovoljna. Sicer nisem v tem iskala ponosa ali samozadovoljstva. Veliko zadovoljstva je prinesel Slotaku (namenska revija AnimeSlovenije), ampak bolj z novinarskega stališča, torej kot nek osebni cilj, ne pa cilj, povezan z ‘nišo’.
Pa Micka je bila svojevrsten fenomen. Družinski projekt – težila sem jaz, risala je sestra, idejno pa jo je ocenjeval tudi najin oče. Najbolj zabavna je bila novica, da imajo fotografijo našega grafita Micke v etnografskem muzeju kot primer gorenjske narodne noše. Vir novice je bil sicer zanesljiv, res pa je nisem sama nikoli preverjala.
Se pa spominjam primera, ko je v naše dvorane prišla Princesa Mononoke in sem se dobila s predstavniki Cinemanie, ki smo jim ponudili pomoč pri promociji. Dejansko jih je celoten projekt minimalno zanimal, ampak so nam vseeno uredili nekaj miz v Koloseju, kjer smo potem na otvoritveni vikend risali in dajali informacije. Takrat sem tudi dve naši punci nahecala, da sta oblekli čez noč sešit kostum in pozirali kot Mononoke. To je bila vsa promocija, ki je je bil film deležen in v Koloseju je k meni pristopil starejši gospod, ki je to zvrst dobro poznal. Še danes ne vem, kdo je bil, za kar mi je zelo žal. Takrat mi je razložil, da je vesel, da se vsaj nekdo trudi, da bi film, ki je v kinu popolnoma neupravičeno prezrt, promoviral. To je eden tistih trenutkov ‘zagona’.

10. AnimeSlovenija je tudi pionir že večletnih novoletnih zabav za druženje ljubiteljev iz tovrstnih področij; kako je bila ideja sprejeta in zakaj ni v svojem času nikoli prerasel svojih obsegov in šel v organizacijo večjega dogodka?

Novoletke, kot smo jih poimenovali, so prišle iz srečanj, s katerimi smo začeli v Kiberpipi – prvo je bilo izrazito namenjeno spoznavanju in predstavljanju posameznikov. Mišljeno je bilo kot Druženje (z veliko začetnico) in je vključevalo tudi razstavo del udeležencev z risarskimi in oblikovalskimi sposobnostmi. Vmes se je sicer pojavil načrt za večjo reč – poletno srečevanje. Takrat sem iskala dijaški dom, ki bi ponudil prenočišča in večji prostor, ki bi lahko nudil udobje (beri opremljenost in kompetenco) Kiberpipe na večji kvadraturi. Zataknilo se je predvsem pri ekipi, ker ni bilo ljudi, ki bi bili pripravljeni investirati čas v tak podvig – to, pomešano s tem, da sem sama po naravi človek, ki ne zna reči ‘saj bo nekako’, ampak morajo biti vsi detajli dorečeni in pod nadzorom, je projekt ustavilo.
Je pa konec koncev zanimivo, da ‘Novoletka’, očitno prav pod tem imenom, živi dalje.

11. Ali je pred pojavom AnimeSlovenije že obstajala kakšna slovenska spletna skupnost ali klub izven spleta?

Je – in nič kaj presenetljivo ni, da je bil na obali. Klub Second Impact je, kolikor vem, starejši. Sicer nisem nikoli zares raziskala njihove zgodovine, ampak zdi se smiselno. Morda ne pod tem imenom, ampak dejstvo je, da so bili Primorci z Mediasetom bolje in prej preskrbljeni z animeji kot ostali z avstrijskimi kanali. Poleg tega ima Italija veliko več spoštovanja za stripe in animacijo kot osrednja Evropa. Skratka, ja, na obali so se ljubitelji gotovo družili prej. Za kakšne druge skupnosti pa nisem slišala.

12. Kakšno je tvoje mnenje glede trenutnega stanja anime/manga scene pri nas in tiste pred desetletjem?

Trenutno nimam prav nobenega mnenja več, saj je ne spremljam. Zelo redko pricurlja do mene kakšna informacija da se odvijajo določene aktivnosti, kar me sicer veseli, še vedno pa se mi zdi, da gre predvsem za trud posameznikov, ne neko širše gibanje – kar pa je za Slovenijo tipično. Mogoče je najboljše to, da že nekaj časa nisem zasledila nobenega članka o ‘risani pornografiji’ in da imamo vsaj občasno slovenske DVD-izdaje. Zdi se, da so animeji in mange danes že daleč od obskure (moji mlajši sodelavci jih vsi poznajo), kar je tudi super.

13. Zakaj je AnimeSlovenija.si prenehala s svojo aktivnostjo? Premalo časa ali ni bilo nikogar, ki bi že vsebinsko dopolnjen portal lahko peljal naprej?

Oboje v enem. Torej jaz nisem imela več časa, saj je pri določeni starosti res čas, da postaneš kreditno sposoben ter si ustvariš dom in družino, po drugi strani ni bilo nikogar, ki bi jo kot tako vodil dalje. V bistvu sem jo poskušala predati že pred več leti, še pred trenutno podobo, ko je vsaj na ‘papirju’ še obstajala ekipa, pa je stvar samo stala. In sem jo spet prevzela jaz. Ampak ko imaš pa enkrat dve redni službi in poleg tega še nekoga, s katerim se imaš dejansko namen postarati, se prioritete spremenijo. No, vsaj meni so se – tudi zato, ker je naša ‘stara garda’ v glavnem vsa izplula iz teh voda in s prihodom strani, ki je veliko bolje zadovoljevala nove ljubitelje.

14. Se še kdaj nameravate vrniti, mogoče v drugačni obliki?

Če bi se, bi se v isti, kar pa res ni smiselno. Razen mogoče, ko bomo vsi tisti iz l. 1998 v penzionu in nam bo spet udarilo na ‘risanke’. Oziroma, da si organiziramo skupne vrtce. Se mi zdi, da smo počasi že vsi tam …

15. Še kakšne zaključne besede za bralce in ljubitelje?

Naj bodo čim bolj aktivni, ne samo pasivni gledalci in bralci. In naj se manj kregajo

“Opozorilo: sicer ljudem nikakor ne gre od prstov, ampak AnimeSlovenija se že od nekdaj piše z velikim A in velikim S – kot ena beseda in krajša kot AS v primerih nuje =)”

Avtor: Blaž Juvan
Lektorirala: Naruto The Translator, Krisa

Objavljeno v SloChan 10

Ne bomo presenečeni, če še nikoli niste slišali za Jrock. Lahko vam povem, da je to japonska zvrst rocka, ki se razlikuje od “navadnega” rocka, predvsem zaradi japonske kulturne drugačnosti in geografske ter tudi splošne oddaljenost od ostalega sveta. Z našimi bralci je mlada skupina, ki preigrava prav to zvrst odgovorila na par vprašanj za boljšo seznanjenost o njih samih in širjenje te doslej na naših tleh malokomu poznane zvrsti.

Bend sestavljajo:

Sandi Šumandl (Shin) – vokal
Nina Rados – lead kitara
Urban Efremov – ritem kitara
Žan Malek – bass
Jan Grašič – bobni

Kdaj in kako je skupina nastala?

Začelo se je tako, da sva jaz (Urban) in Žan Malek želela malo jammat in mogoče narediti bend pred kakšnimi 5 meseci. Čez čas se je ponudil Shin, da bi v bendu prevzel vlogo vokalista, kmalu zatem pa smo dobili še bobnarja Jana, tako smo bili že malo bolj podobni bendu. To je bila prvotna, vendar še nepopolna postava, saj smo želeli še lead kitarista/ko.
Čez kakšen mesec pa se nam je pridružila še naša draga Nina, ki je zapolnila mesto prve kitare.

Kako ste prišli v stik z japonskim rockom?

To glasbo poznamo že kar nekaj časa, nekateri dlje nekateri malo manj. Ta zvrst pa je v bend prišla tako, da sma z Malekom hotela zaigrati par pesmi iz japonskega animeja (japonskih risank) BECK Mongolian chop squad, kar pa sma nato opustila in se odločila za YUI-Rolling star.
Malo po tem, ko se nama je pridružil Shin ter Jan, pa je naš bend zapadel v temnejšo zvrst glasbe, ki je lahko agresivna in vsekakor resnično kričeča. Vmes se pa znajdejo tudi balade, saj poskušamo igrati čim bolj različno glasbo, ki pa ima skupne elemente.

Od kod ime benda?

Ime smo iskali skoraj pol meseca, bilo je dosti idej z katerimi nismo bili preveč zadovoljni. Prišli smo do ideje, da želimo ime benda, katero ne bo imelo nikakršnega pomena, saj ne želimo nobenih pomenskih asociacij. Tako je bend čez kakšen dan, pod vplivom Shinove domišilje dobil ime Respic Laet.

Kdaj in koliko časa vadite?

Ker nekateri člani študirajo v Ljubljani, drugi pa smo v Mariboru, vadimo ob vikendih kolikor se le da. Včasih vadimo tudi čez teden(večinoma med počitnicami).

Imate svoje pesmi ali igrate cover band?

Zaenkrat smo cover band, ampak že razmišljamo o ustvarjanju avtorskih pesmi.

Kaj načrtujete v prihodnosti?

Naši cilji so narediti čim več avtorskih pesmi, albumov, video spotov ter seveda tudi koncertov in lajv nastopov. Z našo glasbo želimo nuditi podporo ljudem in odpreti oči slepim.

Kdo vam je vzor za ustvarjanje glasbe?

Največ inspiracije nam daje skupina Dir En Grey saj menimo, da sporočajo pomembne stvari in opozarjajo na napake ki se v svetu dogajajo, katerih pa žal večina ljudi ne vidi. Se pa tudi najdeju druge skupine kot so Gazette, Sadie in podobne, prav tako pa se zgledujemo tudi po death/metalcore sceni.

Našim pobudnikom Jrocka se zahvaljujem za sodelovanje in želim veliko glasbenega uspeha!

Najdete jih tudi na facebook strani: Respic Laet.

Avtor: Sandra Kovačević

Po sprehodu skozi zelo osnovno prevajanje podnapisov zdaj nadaljujemo na nivo zahtevnejšega dela izdelave podnapisov. Popolnoma se zamenja programska oprema, dodajo se novi elementi prevajanja, paziti pa bo treba tudi na končni izgled podnapisov.

Če v začetniškem delu niste prišli do želenih podnapisov, jih boste sedaj pridobili preko posebnih programov iz že obstoječih tujih fansubov. Praktično vsi podnaslovljeni animeji na širnem spletu imajo podnapise prepletene s samim videom. To jim omogočajo video kontejnerji (predvsem .mkv), kjer se lahko doda poljubno število zvočnih zapisov, podnapisov in animacij. S pravimi video predvajalniki pa je možno izbirati poljubne trakove znotraj animeja.

Tovrstni nivo je predpriprava na profesionalni nivo, kjer se boste naučili osnovne fansubberske postopke. (“fansubber“; ljubiteljski prevajalci, ki skrbijo za samo podobo prevajalske skupine, kot podobo izdanih podnapisov. Skrbijo pa tudi za razpečevanje končanih produktov na BitTorrent/IRC/edonkey omrežju)

Pri nadaljevaljnem prevajanju podnapisov potrebujete:

- Aegisub (podoben tistemu začetniškemu, vendar mnogo bolj napreden) *klik*
- mkvextract (za izločitev podnapisov iz .mkv kontejnerja) – *klik*
- mkvmerge (MKVtoolnix za združitev podnapisov z .mkv kontejnerjem) – *klik*
- Torrent klient (uTorrent?)
- Torrent tracker (nyaa.eu)
- Povezavo v svet (ADSL/VDSL)
- Slovar (google translate je uporaben, vendar nesposoben. Uporabite ASP knjižice ali na mizo vržite staromodni slovar)
- SSKJ (Spet uporaben ASP za hitrejše iskanje, sicer pa staromodno knjižno verzijo)
- Nastisnjena pravila prevajanja (jih bomo priložili)
- Veliko časa in volje (prevajanje ene TV epizode traja od dve do štiri ure, film pa tudi kakšen dan. Odvisno od zahtevnosti dialogov in komplikacij pri postopku)

1. Iskanje animeja v .mkv obliki

Večina današnjih, tudi starejših animejskih naslovov je zapakiranih v matroska formatu (.mkv kontejner), ki vsebuje različne zvočne trakove in podnaslove (zapis datoteke bo nekako takole “[ime skupine] naslov animeja [epizoda][posebna oznaka].mkv“). Resda je 99% najdenih animejev le z angleškimi podnapisi, kar pa ravno nas (neznalce japonščine) najbolj zanima za nadaljnje prevajanje. Izberete prevajalsko skupino, za katero na oko verjamete v kvalitetne angleške prevode, jih dolpotegnete s pomočjo Torrent klienta (uTorrent) in že ste pripravljeni na postopek izločevanja, prevajanja, preverjanja, oblikovanja, združevanja in končne objave! Med bolj bogatimi stranmi z animeji sta nyaa.eu in bakabt.com.

2. Uporaba mkvextract programa

Ker so podnapisi danes zapakirani v matroska formatu, je treba to video datoteko nekako razpakirati. To naredimo s pomočjo MKVExtractGUI programom, ki ga moramo pridobiti iz spleta in vse datoteke zmetati v mapo MKVToolnix (tudi najdemo na spletu). Nato zaženemo MKVextractorGUI.exe. Pod “input” stisnemo gumb desno in na disku najdemo angleško podnaslovljen anime (v .mkv formatu). Obkljukamo le “subtitles“, določimo “Output” mapo za podnapise in stisnemo EXTRACT! Kakšno minuto ali dve počakamo, nato dobimo opozorilo.

Ko uspešno opravite postopek, v izbrani (“Output“) mapi najdete svoje podnapise. Če jih boste odprli zdaj, boste najverjetneje videli poleg samih tekstov še precej drugih podatkov. Pustite jih zaenkrat in si prej naložite prevajalski program Aegisub. Ta bo ključen predvsem za končno oblikovanje vaših podnapisov.

3. Uporaba Aegisub prevajalskega programa

Če se sprašujete, zakaj za prevajanje ne uporabljamo kar Subtitle Workshop, je razlog preprost – pri stalnem prenašanju teksta iz programa v program se bo nekje nekaj izgubilo in potem si bomo belili glavo, zakaj ne ostanemo samo pri enem. Poleg tega ima Aegisub vse kar ima Subtitle Workshop in za nameček še mnogo več. Da ne omenjamo boljše podpore za predvajanje video v Aegisub.

Ko uspešno prevedete in ustvarite stil podnapisa v “Subtitle > Style Manager”, ga pri vsakem dialogu izberemo v levem zgornjem delu programa (glej sliko nižje). Če pa hočete vsem podnapise izbrati enak stil, jih enostavno označite s pritiskom na tipki “CTRL+A” in še enkrat izberete stil.

Po končanem delu podnapis shranimo kot “vaš-podnapis.ass“ (sicer pa to končnico program izbere že avtomatsko). Sledi še temeljit pregled podnapisa.

Pri Aegisub je delo z dialogi malce drugačno od Subtitle Workshop. Tukaj pri pritisku na “Enter” preidete v nov dialog. Zato pa lahko uporabite naslednje kode za upravljanje posameznih dialogov:

\N – vsiljena nova vrstica dialoga.

\h – vsiljen presledek, ki se ne lomi tudi v primeru predolgega dialoga

Vse kode za upravljanje dialogov v Aegisub

4. Pravila prevajanja

Glej osnovna pravila prevajanja iz začetniškega nivoja in k temu dodaj še;

- Font podnapisov naj bo berljiv! (kakšnih gotik/ročnih pisav/kracarij NE izbirajte)
- Podnapisi naj ne bodo pozicionirani čisto na robu videa (pomaknite jih nekaj pikslov višje, priporočljivo 10-20)
- Velikost podnapisov naj ne bo prevelika ali premajhna (sami najdite najboljše razmerje za svojo pisavo).
- Ne omejujte se na en slog pisav. Dodajajte več slogov za različne elemente serije (Drugačna ali poševna pisava za pripovedovalca, drugačna obroba pisave ob dialogu dveh ali več likov, morebitni nadnapis za opombe, …)
- Pazite na časovno uskladitev podnapisov z zvočnim zapisom. Zapoznelo ali prehitro prikazovanje je lahko zelo moteče, zato bodite pozorni na funkcijo določitve začetka in konca podnapisov v meniju.
- Vsi podnapisi se shranijo kot .ass format, ki  je edini pravi profesionalni format za fansubbing.
- Vedno si na koncu naredite kopijo prevedenega podnapisa, v primeru popravkov ali neželenega izbrisa vsebine

5. Ogled animeja s podnapisom in popravljanje napak

Enako kot velja za začetniški nivo, je tudi tukaj potrebnega nekaj pregledovanja kvalitete prevoda. Poglejte si 4. točko postopka pri začetniškem nivoju!
Za razliko od Subtitle Workshop, v Aegisub predvaja vsakršen standard videa (tudi mkv), zato ga lahko odprete tudi z njim in sproti popravljate najdene napake.

Napotek 1: V slednjem primeru imamo dober primer kakšnega stila podnapisi NE smejo imeti. Prevelika in grda pisava, črke so velike in težko se jih bere.
Napotek 2: Ko uvozite še video v Aegisub, lahko posamezne dialoge poljubno predstavljate po zaslonu. To naredite z miškinim dvoklikom na sliko videa. Tega v naprednem načinu še ne bomo uporabljali, bo pa zanimiv v profesionalnem.

6. Uporaba mkvmerge programa

Zdaj ko je podnapis v formatu .ass z vsemi popravki in dodanimi stili pripravljen, zaženemo MKVmergeGui (načeloma imate bližnjico na namizju). Na sliki spodaj imate primer, ko v program z “add” gumbom dodate anime z angleškimi podnapisi in vaš slovenski prevod. Pri “Tracks, chapters and tags” zbrišete le kljukice za angleške podnapise (sicer je to povsem po želji, lahko jih ohranite in dodate še svoje – delovali bodo vsi). Še malo nižje pa za svoj podnapis dodate nekaj informacij in izberete “Default track flag:”  na “yes“! Čisto spodaj nastavite še ciljno pot in ime končne datoteke. Start muxing, bijatch!

V primeru, da ste pri oblikovanju podnapisov izbrali pisavo, ki ni prisotna na vseh računalniških sistemih (dafont.com je luštna zadeva), morate poleg videa in svojega podnapisa dodati še datoteke pisav! To je zelo pomembno, sicer bo vsem predvajalo podnapise v default pisavi (Ariel). V profesionalni različici bo predstavljen še program, ki bo prikazoval dodajanje šumnikov h kateri koli pisavi na planetu.

7. Izdelava .torrent datoteke končnega izdelka in vnos na splet

Najbolj preprosta točka doslej. Iz interneta si potegnete brezplačni program uTorrent, ga naložite in zaženete (kaj so torrent). V njem pod “Datoteka -> Ustvari nov torrent” dobite novo manjšo okno, za katerega boste en podatek potrebovali iz spletne strani nyaa.eu. Registrirajte se, prijavite in zgoraj na spletni strani pritisnite “Upload“. Odprlo se vam bo stran za vnašanje, kjer prekopirate povezavo do sledilnika (poglejte na 2. sliki). To povezavo prekopirate v okno uTorrenta (nakazano v 3. sliki), po želji pa lahko dodate še dve rezervni povezavi do zunanji/odprtih sledilnikov (v primeru če nyaa.eu stran pade). Vnesete podatke (če želite spraviti na splet več epizod hkrati, kliknete na “Dodaj imenik“), kot je nakazano v 3. sliki in na dnu pritisnete “Ustvari in shrani kot“.

Zdaj pa še predzadnje dejanje; ustvarjeno .torrent datoteko naložite na nyaa.eu, kot je nakazano na spodnji sliki. Podatke vnašate po želji, se je pa priporočljivo držat naslednjih podčrtanih točk. Če boste pod Description napisali še informacije o sami kvaliteti videa, iz kje ste ga pobrali, kdo je prevajal podnapise … bo še mnogo bolj zanimivo.

Torrent naložite in ga iz nyaa.eu še enkrat dolpotegnete, odprete in v uTorrent izberete, kje imate svoje izbrane datoteke (kar ste izbrali pri ustvarjenju torrenta). Če je vse šlo kot po maslu, bi moral ta trenutek uTorrent LE preverjati pristnost datotek. V nasprotnem primeru jih bo doljemalo od nikogar (ker jih imate le vi, jih morate tudi vi stalno sejati).

8. Posreduj povezavo do torrenta

Ker si vsak prevajalec želi, da čim večje število gledalcev vidi njegovo končano delo, nam povezavo do naloženega torrenta posredujte na sloanime@gmail.com. Le-tega bomo dodali v največjo slovensko bazo slovenskih podnapisov animejev. Ne pozabite pri posredovanju dopisati tudi nadimek/ime avtorja podnapisov.

//Spisano s pomočjo Si-Subs osebja NarutoTheTranslator

Veliko je govora o slovenskih prevodih animejev, jih spodbujamo k uporabi, se prepiramo okoli združevanj podnapisov z videji, nič pa še nismo omenili o sami izdelavi slovenskih podnapisov za animeje.

Izdelava podnapisov se v začetniškem nivoju ne razlikuje od izdelave podnapisov za kakršen koli film/serijo. Pri višjih nivojih se bomo posluževali zahtevnejših postopkov, ki bodo vas, kot prevajalca, postavili nekaj nivojev višje od običajnih prevajalcev tekstov. Začeli bomo z “začetniškim“,  kasneje nadaljevali z “naprednim” in končali s “profesionalnim” nivojem.

Pri začetniškem prevajanju podnapisov potrebujete:

- Subtitle Workshop program
- Slovar (google translate je uporaben, vendar nesposoben. Uporabite ASP knjižice ali na mizo vržite staromodni slovar)
- SSKJ (Spet uporaben ASP za hitrejše iskanje, sicer pa staromodno knjižno verzijo)
- Nastisnjena pravila prevajanja (jih bomo priložili)
- Veliko časa in volje (prevajanje ene TV epizode traja od ure do dve, film pa tudi pol dneva. Odvisno od zahtevnosti dialogov)

Za obrazložitev pomena ljubiteljskih prevodov na razširjenost animejev se bom citiral iz lastne diplomske naloge;

“Ljubitelji animejev se vrtijo okoli industrije in industrija animejev okoli ljubiteljev. Avtorji želijo prikazati svoje stvaritve čim več potencialnim kupcem DVD-jev in potencialni kupci hočejo videti le najboljše od njih. Kdo izmed distributerjev pa lahko najhitreje dostavi nove naslove na zaslone gledalcev? Če odštejemo primarni japonski trg, kjer se nove serije zaradi lastne promocije predvajajo le na nekaj televizijskih postajah, še nobenemu tujemu distributerju ni uspelo najti pravega načina za direktno predvajanje tovrstne vsebine, z vključenimi večjezičnimi podnapisi, možnostjo »dolpotega« in visoke kvalitete. Ker ljubitelji vsega ne dobijo preko televizijskih mrež, se udeležujejo internetnih strani, ki imajo zgrajene lastne skupnosti, društva in mnoge načine preko katerih ljubitelji pridejo do informacij in povezav do ilegalnih fansubov. O teh potem debatirajo na ustvarjenih forumih, pri tem pa s svojimi prispevki/članki ustvarjajo nove ljubitelje posameznih franšiz. Ne glede na to, ali ljubitelji »dolvlečejo« animeje ali jih gledajo na televiziji, če jim je gledan naslov res všeč, ga bodo tudi kupili. Tega se zavedajo japonski avtorji, tuji distributerji pa v večini ne.” (2009, Pomen ljubiteljskih prevodov za svetovno razširjenost.)

Pa začnimo!

1. Iskanje tujejezičnih skript

Predpostavljajmo, da podnapisi za anime, ki ga želimo prevesti že obstajajo (v angleščini, nemščini, španščini,…). Predpostavljajmo tudi, da so na voljo v preprosti .srt datoteki (“naslov-animeja.srt”). Najpogosteje tujejezične skripte najdemo na podnapisi.net, sicer pa se splača pogledati za objavami skupin, ki so poleg skrčenega uradnega DVDja priložili tudi prirejeno angleško skripto. Če vam grejo južnjaški jeziki, imajo na Anime-Overdose.com obilico narejenih podnapisov. Sicer pa malce nehvaležno delo, saj je skripte za najljubši anime vedno najtežje najti na spletu – se bomo zato v profesionalnem nivoju lotili izdelave lastne skripte.

Datoteke s podnapisi so lahko v več formatih s končnicami, običajno v .srt, .ass ali .ssa. Najbolj poznani so .srt, kjer najdemo le vrstice z začetnim in končnim časom posameznega dialoga in tekstom pod njim. Medtem sta .ass in .ssa mnogo bogatejša in vsebujeta še podatke o barvah, poziciji, velikosti in drugih animacijskih elementih.

2. Uporaba Subtitle Workshop programa

Najenostavnejši program za enostavno prevajanje je definitivno Subtitle Workshop, saj omogoča dvojni pogled – podnapise v originalnem jeziku in mesto za njegov prevod. Lahko pa vpišete tudi alternativni prevod v tretje okence (po želji).

Ob zagonu programa se vam pojavi prazno okno, ob odprtju .srt datoteke pa se vam prikažejo vsi dialogi z dodanimi časi. Ob kliku na prvi dialog se vam na dnu programa pokaže dialog v malce bolj odebeljeni obliki, desno pa prazen okvirček. V ta prazen okvirček napišemo čim boljši prevod levega in za dokončevanje prevoda stisnemo “shift+enter”. S pritiskom na “enter” se v prevodu spustimo le vrstico nižje. Takoj pod okvirčkom pa imate zapisano število črk vašega prevoda. Sledite pravilom v naslednji točki za kvaliteten končen izdelek. Pozorni bodite pri shranjevanju vašega izdelka – pri “File -> Save -> Translation as” izberite pri Save as type “SubRip (.srt)“.

3. Pravila prevajanja

Ker so podnapisi absolutno le pomagalo pri razumevanju tujejezične video vsebine, morajo biti napisani jasno, slovensko, jedrnato in z nemotečimi elementi (pretirane pikice, smejkoti in drugo). Velikost podnapisov si sicer v začetniškemu nivoju končni gledalci sami prilagajajo, kasneje pa bodo pomembni tudi stili, velikost in barva podnapisov.

Zavedati se moramo, da določen prikaz vrstic na zaslonu v najboljšem primeru traja največ 3-4 sekunde, zato se moramo osredotočini na ustreznost in dolžino danega prevoda ter da zaobjema celoten kontekst  interakcije med likov, lika z okolico ali neosebnega pripovedovalca:

- Število črk na vrstico je omejeno: Kot omenjeno zgoraj, je tudi čas prikazovanja omejen, zato se za najboljši pregled skušajo prevajalci držati maksimalnega števila znakov (tj. črk in ločil skupaj). Svetovana največja vsota znakov je zato 27 znakov, če prevod vsebuje le eno vrstico, oziroma do 65, če gre za dve vrstici. Včasih se mejo zaradi nezmožnosti vzpostavitve celotnega kontesta tudi prekorači, vendar je smiselno čim večkrat obstati v omenjenih okvirih.
-Največ dve vrstici na podnapis (pri tem bodite pozorni na smiselno oblikovanje)
- Pri prevajanju ne uporabljajte medmetov, prevodov zvokov ali dialektičnih trenj likov, saj je dotične elemente mogoče sprejeti že poslušanje, zato kaj kmalu postanejo mašilo pri razumevanju konteksta scene iz serije ali filma.
- Stavki naj bodo prevedeni/napisani razumljivo, tudi če so zelo dolgi (mogoče jih je porazdeliti na več dialogov)
-Ustreznost prelamljanja vrstice (ko znaki presežejo število 27, jih je smiselno prelomiti po sledečem vrstnem redu:
1. ČE obstajajo v stavku vezniki (in, ko, ker, da, če, sicer, potem ko, kljub temu, …), prelomite vrstico pred njimi, vendar pazite, da bo celoten prevod smiselno oblikovan (nobena izmed dveh vrstic naj ne presega 35 znakov, sicer prelomite po “pravilu pravokotnika”.
Kaj je pravilo pravokotnika?
Pravilo pravokotnika opisuje obliko prevoda, po katerem gledalec najlažje v (omejenem) času prebere vrstici. Ko število znakov preseže število 27, in jih moramo zatorej po prvem pravilu prelomiti v dve vrstici, kodekst pravokotnika od nas zahteva, da gledalcu podamo najlažje možno prebiranje v tej obliki. Dokazano je bilo, da dve vrstici najlažje preberemo, če sta enakih dolžin (če ne verjamete, poskusite sami). A kot sami dobro vemo, je v realnosti prevod težko uskladiti na dejansko postavitev pravokotnika, zato se poslužujemo t.i. piramide, kjer postavimo besedo ali dve več v spodnjo vrstico, da imata vrstici obliko piramide in branje postane razumljivejše.
2. ČE v vrstici ni veznikov, se poslužujemo pravila pravokotnika.
- Nikoli se ne omejujte na znanje iz Pravopisov, SSKJ-ja in modernih jezikovnih knjig. Jezik je živo komunikacijsko sredstvo in se s tem ves čas razvija, zato bodite fleksibilni in se ne bojte iznajti novih, smiselnejših prevodov in besed. Ostanite mladi in razigrani, kot jezik.
- Bodite ustvarjalni, ne omejujte se le na en slog pisanja, saj ima tudi vsak anime svoj slog podajanja zgodbe.
- Nikoli ne prevajajte fraz, rekel in podobnih stvačnih razigrank dobesedno, ampak najprej preverite, ali morda že obstaja prevod v slovenskem jeziku. Če le-ta ne obstaja, skušajte čim smiselnejše prevesti dano frazo, ki bo imela vse elemente prvotne (rime, igra črk, besed, igra socialnih, zgodovinskih, internetnih rekov…)
- Vedno prevajajte v skladu s kontekstom, ki ga vidite pred seboj, na zaslonu, ne omejujte se le na dan prevod (če prevajate iz jezika, ki ni govorni jezik, pri tem gre največkrat za angleščino).

Najpogostejše napake, ki jih prevajalci počnejo/mo (s popravki).

4. Ogled animeja s podnapisom in popravljanje napak

Vsak izdelek je potrebno večkrat pregledati, četudi ste še tako prepričani v njegovo kvaliteto. Poglejte z lastnimi podnapisi celoten film, pošljite jih prijatelju, ki naj ga še enkrat pogleda… Priporočljivo pa je iti skozi “spellchecker”, ki ne uide tudi najbolj drobnim napakam. Sicer spellchecker ne preveri, če ste pravilno naslovili moške in ženske v dialogih, bodo pa vsaj typoti odpravljeni.

Ko najdemo napake, se vrnemo k naši skripti in pomanjkljivemu dialogu ter ga popravimo. Bolj izkušeni bodo tudi na podlagi samega dogajanja v videu presodili, da pa podnapis ne izraža iste vsebine.

5. Shrani, pošlji in se pohvali!

Spodbujamo vsakršne prevajalce animejskih TV serij in filmov, da nam na naslov sloanime@gmail.com pošljejo svoje končne podnapise, katere bomo z največjim veseljem uvrstili v našo največjo bazo slovenskih podnapisov animejev v Sloveniji.

//Spisano s pomočjo Si-Subs osebja NarutoTheTranslator

Vsem gledalcem domače televizije sta poznana naslova Bakugan in Beyblade. Spadata med zvrst animejev za mlajše gledalce (kodomo). Predvsem sta znana tudi po plastičnih igračkah, ki jih starši kupujejo za svoje otroke.

Ko pa se pogovarjamo o animejih, njih občinstvu in ljubiteljih, težko rečemo gledalcem Bakuganov in Beyblejdov ljubitelji animejske zvrsti. Prvič zato, ker niti ne vedo, da omenjena naslova prihajata iz japonske, kot drugo pa so ti gledalci le ožeta potrošniška publika. Cilj Bakugan, Beyblade in podobnih naslovov je prodati čim več plastičnih igračk, ki jih potem gledalci s prijatelji razbijajo (dobesedno) v vročih prijateljskih tekmovanjih.  Sicer bi se lahko tukaj dotaknili družabnega in tekmovalnega elementa, ki je tudi prisoten, vendar to ni namen tega prispevka.

Bakugan in Beyblade gledajo osnovnošolski otroci

Ciljna publika omenjenih animejev so osnovnošolski otroci, navdušeni nad fantazijskim dogajanjem prav tako osnovnošolske mularije, ki se v svojem svetu bojujejo s tako imenovanimi pošastmi (se spomnite Pokemonov?). Vsi navdušeni, vsi polni žepov različnih plastičnih pošastkov, vrtavk in aren za tekmovanje. Ampak to navdušenje skoraj proti koncu osnovne šole mine. Več ali manj jih prerastejo, saj ne želijo izpostavljati svoje navdušenosti nad risankami še v srednji šoli. Ker drugače so označeni kot otročji, g33ki ali celo kaj slabšega. Ker v srednji šoli so vsi “odrasli”, preganjajo dekleta in se živcirajo nad mozolji. A pustimo na strani, da risanke/animeje gledajo tudi že mnogo starejši.

Animeji in risanke niso aktualni v srednji šoli

Priznajmo si, večina nas je bila več ali manj tiha o risankah/animejih v celotnem času srednje šole. Če smo gledali take ali drugačne. Ali pa ste jih trajno izbrisali iz spiskov filmske umetnosti. Takih primerov je mnogo več, kot tistih strastnih gledalcev, ki so se lahko o vsem tem razgovarjali s sošolci ali celo profesorji. A če se zdaj posvetimo “odraslemu” delu, koliko od takih kdaj ponovno zamika ogled japonskih animacij. S prepričanjem še iz osnovne šole, da so pa to preotročje vsebine, kaj drugega niti ne poiščejo. Niti ne vedo, da so to animeji, ali pa če že, so prepričani, da je vse iz tega žanra enako otročje. To vse na podlagi osnovnošolske izkušnje in kar so videli na domači televiziji (na slovenskih in tujih programih).

Generacijska luknja med ljubitelji animejev in gledalci Bakuganov in Beyblejdov

Če samo na hitro preletimo slovenske in tuje kanale in njih sporede, opazimo precejšnje pomanjkanje animejske vsebine. Dandanes je mnogo manj animejev na katerih koli  kanalih domačih tv operaterjev, s tem pa je nastala med-generacijska luknja. Ker drugega kot molznih kravic slabe kvalitete ne predvajajo, se potencialni gledalci/ljubitelji  nimajo priložnosti spoznati z novimi zvrstmi/žanri/vsebinami. Kje so časi, ko je bil na televiziji bolj pogosti Dragonball, Naruto, Yu-Gi-Oh, NGE in mnogi mnogi drugi naslovi.

Od ljubiteljev animejev v Sloveniji bomo ostali le še stari prdci

Glede na očitno pot, ki jo obira slovenska sedma umetnost, bomo še prekmalu med gledalci animejev ostali le še stari “prdci”, ker animeje že dolga leta (nekateri od rojstva) spremljamo. Novih obrazov bo vse manj, ker med različnimi starostnimi generacijami ni zapolnjene luknje.  Ta primer spominja na striparsko sceno v Sloveniji, kjer je tudi zelo nazadovala s svežimi bralci/ljubitelji. Tako vidiš na dogodkih le starejše bralce stripov ala Alan Forda in druge. Ampak to je le skromna opazka in ne nujno povsem resnična.

Imamo le delno rešitev

Poleg tega, da je SloAnime le ena od nekaj spletnih strani in skupnosti (tudi društva obstajajo), ki omogočajo vpogled v mnoge animejske zvrsti in žanre, bi bilo dejansko idealno, če bi Bakugan in Beyblade gledalci kdaj pokukali v ustvarjene topike animejev na našem forumu in pogledali še kakšne dodatne naslove.  Mnogi so dostopni tudi s slovenskimi podnapisi. Sicer pa obstaja internet za iskanje za izbranimi.

Za vas in za vedno!
Lep pozdrav,
Uredništvo

Pomen japonskih animiranih serij in filmov – animejev je v ameriških kulturi mnogo bolj zakoreninjen, kot samo s tipičnimi dopoldanskimi risankami Pokemon in Yu-Gi-Oh!. Profesor fakultete Hillsdale dr. James Brandon opozarja na mnogo bolj pomembno vlogo animejev v japonski in ameriški kulturi.

Kot pravi dr. James Brandon; “Animeji so navdihnili mnoge ameriške filme. Med temi je tudi Matrica (The Matrix), ki je bil v veliki meri narejen po animejskem filmu Ghost in the Shell.” Med samim intervjujem pa lista skozi ogromno kolekcijo knjig o animejih. “V resnici je sedem najbolj dobičkonosnih filmov v Združeni Ameriki narejenih ravno po animejih, ali pa so jih le ti navdušili.”

Dr. Brandon govori o animejih v poklicno akademskem in tudi ljubiteljskem duhu. Saj je imel interes zanje že od mladih nog; “Ko sem imel pet ali šest let, sem videl enega od predvajanih animejev v sklopu jutranjih risank.”  Sicer je njegov interes pošel v najstniških letih, vendar je kmalu spet padel v njih, ko je videl film, ki je spremenil animejski svet; “Akira je bil eden prvih anime filmov za širšo odraslo populacijo. Ko sem ga videl, sem spoznal, da so animeji lahko več kot le zabava za gledalce. Od tistega časa je bilo ustvarjenih veliko kritično sprejetih filmov.”

Kljub kratki navdušenosti v najstniških letih, je njegovo navdušenje ponovno upadlo dokler jih ni ponovno odkril pri učenju predmeta o filmih na Hillsdale; “Iskal sem filme za prikaz v študijskem letu in med njimi sem izbral tudi nekaj animejskih celovečercev.” Nato je še dodal; “Po ogledu sem uvidel njihovo pravo moč in ponovno zbudil ljubezen do te zvrsti.”

Svojo ljubezen do zvrsti je želel deliti tudi s študenti Hillsdale, zato je nekaj let nazaj svoje začetne seminarje usmeril le na animeje. S tovrstnimi seminarji bo poskusil še enkrat. Eden od študentov na seminarju, Sam Stoneburner ni imel veliko predhodnih izkušenj z animeji. Vseeno pa je kmalu začel razumevati zvrst.

“Še preden sem prišel na te seminarje, sem bil malenkost izpostavljen animejem preko TV prenosov,” pravi Stoneburner. “Všeč so mi, ker so drugačni… cenim nekaj njegove zabavne vrednosti, kar pa mi je najbolj všeč je, kako različne paradigme naredijo globje pomene lažje za razumevanje. Veliko ameriške zabavne industrije pade v relativno malo uporabljenih različnih formul, vzorcev in tematik. Medtem ko so ti koncepti še vedno lahko dobri, animeji popolnoma kljubujejo mojim pričakovanjem.”

Definitivno mnogim animeji kljubujejo v pričakovanju, še posebej manj seznanjenim s to zvrstjo. Kot kažejo izkušnje dr. Brandona, animeji niso otroško usmerjena zabavna vsebina, ampak mnogo širše sprejeta, popularna oblika umetnosti.

Prevedeno iz The Collegian

V Narodnem muzeju v okviru Kocka pada smo obiskali enourno predavanje na temo LARP in RISK, zelo sorodni kostumografski sceni cosplayu. Predavali sta Ajda Mladenovič in Rebeka Zerovnik, članici Tolkienovega Gil-galad slovenskega društva.

RISK (resničnostno igranje srednjesvetskih vlog) je društvena različica igre igranja vlog, ki je v svetu poznana pod kratico LARP (live action role-playing game). V taki igri udeleženci fizično igrajo svoje karakterje (za razliko od ostalih družabnih iger, kjer se uporabljajo večinoma figurice) v resničnem okolju, ki predstavlja nek fiktivni svet (v našem primeru Srednji svet).

Govorili sta tudi o samih začetkih fenomena LARP, nekaterih največjih prireditev (Drachenfest, Conquest), malce drugačnih oblikah igranja vlog kot sta cosplay in airsoft in še mnogo več!

Celotno predavanje, 57minut~

www.youtube.com/watch?v=Dnb_g1cq8RA

Čez 14dni (20.04.2011) pa boste vabljeni na okroglo mizo LARPa in cosplaya.

V letošnjem letu, predvsem v marcu je opaziti precejšna pozornost velikemu japonskemu režiserju animiranih filmov – Hayao Miyazakiju, nevarnemu konkurentu ameriškega Disneya.

Prvič so svoj delež k omembi režiserja prispevali v oddaji Veliko platno, ko so sredi decembra na televiziji objavili prispevek o japonskem režiserju Hayao Miyazakiju. Verjetno to ni bil povod do mnogo večjega medijskega pokrivanja celotnega studia Ghibli, ki so ga v začetku marca izvedli s posebnim dokumentarcem na japonskih televizijah. Samo pred nekaj dnevi pa so na portalu Veliko platno v okviru Filmske krivulje ponovno usmerili pozornost življenjskih del omenjenega režiserja. Istočasno se ta mesec v Kinoteki vrtijo tri Miyazakijeva dela: Čudežno potovanje, Princesa Mononoke in Čarovnik Howl in gibljivi grad. Svoj delež k prepoznavnosti s pompozno novico pa je prispeval tudi portal 24ur in z malce obširnim prispevkom njihov sorodni projekt Moškisvet.

Hayao Miyazaki se je rodil 5. januarja 1941 kot četrtorojenec v preskrbljeni družini, saj je bil oče direktor letalske družbe Miyazaki Airplane, ki je sestavljala vojaška letala v času 2. svetovne vojne. Posledično je Hayao prevzel fascinacijo nad letali, kar se mnogokrat pokaže v njegovih delih (recimo Porco Rosso), zaradi slabega zdravja matere pa so opazna tudi močna in samostojna dekleta. Za celotno biografijo priporočamo branje angleške wikipedije, saj je njegova zgodovina zelo dolga in obširna. Nekaj malega o njegovem vplivu na animejsko sceno smo pisali že davno za tiskano obliko SloChana.

Prilagamo še celoten spisek vseh njegovih del in kje je še sodeloval:

Režiser, screenplay in scenarij

Lupin III Part I, 1971-72 anime series (with Isao Takahata)
Yuki’s Sun, 1972 (Pilot film for a never-realized anime series)
Future Boy Conan, 1978 anime series
The Castle of Cagliostro, 1979 film
Lupin III Part II, 1980 anime series (2 episodes in season 4 under the pseudonym Tsutomu Teruki)
Sherlock Hound, 1984 anime series

Filmi pri novonastalem studiu Ghibli

Nausicaä of the Valley of the Wind, 1984 film
Castle in the Sky, 1986 film
My Neighbor Totoro, 1988 film
Kiki’s Delivery Service, 1989 film
Porco Rosso, 1992 film
Princess Mononoke, 1997 film
Spirited Away, 2001 film (winner, Academy Award for Best Animated Feature, 2002)
Howl’s Moving Castle, 2004 film (nominee, Academy Award for Best Animated Feature, 2005)
Ponyo, 2008 film

Kratkometražni

“On Your Mark“, 1995 music video for Chage and Aska
“The Whale Hunt“, 2001 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“Koro’s Big Day Out“, 2001 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“Mei and the Kittenbus“, 2002 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“Imaginary Flying Machines“, 2002 (Short film exclusive to the Ghibli Museum as a part of the exhibited material)
“Ornithopter Story: Fly! Hiyodori Tengu Go!“, 2002 (Short film exclusive to the Ghibli Museum as a part of the exhibited material)
“Monmon the Water Spider“, 2006 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“House-hunting“, 2006 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“The Day I Harvested A Planet“, 2006 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)
“Film Guruguru“, (2001–2008) (Short film exclusive to the Ghibli Museum as a part of the exhibited material)
“Pandane to tamago hime“, 2010 (Short film exclusive to the Ghibli Museum)

Druga dela

Hols: Prince of the Sun, 1968 film: Key animation, storyboards, scene design
Puss ‘n Boots, 1969 film: Key animation, storyboards, design
Flying Phantom Ship, 1969 film: Key animation, storyboards, design
Animal Treasure Island (どうぶつ宝島 Dōbutsu Takarajima?), 1971: Story consultant, key animation, storyboards, scene design
Ali Baba and the Forty Thieves (アリババと40匹の盗賊 Aribaba to Yonjūbiki no Tozuku?), 1971 film: Organizer, key animation, storyboards
Panda! Go, Panda!, 1972 short film: Concept, screenplay, storyboards, scene design, key animation
Panda! Go, Panda! and the Rainy-Day Circus (パンダコパンダ 雨降りサーカスの巻 Panda Kopanda: Amefuri Sākasu no Maki?), 1973 short film: Screenplay, storyboards, scene design, art design, key animation
Heidi, Girl of the Alps, 1974 anime series: Scene design, layout
3000 Leagues in Search of Mother, 1976 anime series: Scene design, layout
Anne of Green Gables, Episodes 1-15, 1979 anime series: Scene design, layout
Pom Poko, Executive Producer, Story concept
Whisper of the Heart, 1995 film: Screenwriter, storyboards, executive producer, sequence director
The Cat Returns, 2002 film: Executive Producer, Project Concept Designer
The Borrower Arrietty, 2010 film: Executive Producer, screenwriter, animation planning supervisor
Kokurikozaka kara, 2011 film: Planning, screenwriter

Trenutno smo še v pričakovanju novega filma Kokuriko Kara-zaka, ki so ga napovedali za letošnje leto, kjer pa bo Hayao sodeloval le kot scenarist. Film režira njegov sin Goro Miyazaki.

Kar nekaj del Ghibli studija smo opisali tudi na forumu, najdete pa lahko tudi kakšne slovenske podnapise zanje.

Starejši dokumentarec o Ghibli studiu in Miyazakiju:
Ghibli – The Miyazaki Temple

The Miyazaki Temple Part 1/6

The Miyazaki Temple Part 2/6

The Miyazaki Temple Part 3/6

The Miyazaki Temple Part 4/6

The Miyazaki Temple Part 5/6

The Miyazaki Temple Part 6/6

Če so vam njegova dela všeč, se registrirajte na forum in pokomentirajte!

Ste že kdaj dobili pri kakšnem animeju občutek, da ste neko sceno že videli v enem drugem? Marsikdo bi rekel, da so to zgolj klišeji, ki se ponavljajo, ker preprosto delujejo. Ampak večkrat videna stvar postane ščasoma nadležna. Zaradi tega imajo klišeji vedno negativen prizvok. Vendar ste vedeli, da ima dejansko vsak naslov ogromno ponavljajočih se vzorcev in klišejev t.i. tropov? In pa, da se določeni vzorci ponavljajo z določenimi razlogi? Vsak tak vzorec lahko najdemo opisan in analiziran v prvi internetni podatkovni bazi tropov in klišejev http://tvtropes.org .

Kaj so sploh tropi? Tropi se v pesniškem svetu uporabljajo za poimenovanje besed v prenesenem ali zamenjanem pomenu. V našem primeru pa so tropi zgolj orodja, ki jih pisatelji razumejo in uporabljajo za nadziranje pričakovanj publike. Uporabljajo jih direktno ali pa prikrito, da publiki na hitro predstavijo stvari brez uporabe besed. Prevečkrat uporabljeni tropi se imenujejo klišeji.

Stran, ki vam jo tukaj predstavljamo je baza teh tropov. Baza vsebuje skoraj vse naslove animejev, filmov, serij, iger in tudi dejstva povezana z religijo, denarjem, smrtjo, itd. Seveda nas najbolj zanimajo animeji.

Vsak naslov ima svojo stran na kateri je na kratko predstavljena zgodba, nekaj slik in pa seveda seznam vseh tropov in klišejev, ki se pojavijo v animeju. Vsak trop, ki je napisan v tem seznamu ima tudi zraven zapisano v kakšni obliki se v animeju pojavi. Če kliknemo na ime tropa nas preusmeri na za njega dodeljeno stran, kjer je trop lepo do potankosti opisan in razložen. Nekateri tropi imajo tudi svoje sezname, ki nam povejo v katerem naslovu vse je bil določen trop uporabljen.

Trope lahko objavljajo vsi člani strani, in ti člani se imenujejo troperji. Stran je izjemno stroga glede objav in ne pusti objaviti čisto vsakega tropa, ki bi si ga kdo izmislil. Najprej mora vsak trop prestati veliko kritik in mora biti potrjen iz strani velikega števila ljudi, preden postane uraden in dober za javno objavo. Sami pravijo, da niso wikipedija in da se ne držijo strogih pravil glede načina pisanja. Nasprotno od tega, še celo podpirajo način pisanja, ki je svež in originalen, zato boste na straneh videli veliko stvari pisanih na smešen način. Lahko bi rekli, da se ne držijo zbornega oz. knjižnega jezika. S tem se lažje približajo publiki, ki bere vnose.

Stran je izjemno zabavna in informativna saj izveste o naslovih veliko stvari, ki jih mogoče skozi ogled niste opazili ali pa so vam bile prikrite. Če želite izvedeti kakšne trope so uporabili v vaših najljubših naslovih potem “odsurfajte” na http://tvtropes.org in poiščite naslov, ki vas zanima.

Vam je članek zanimiv? Prijavite se na Pismonošo in bodite obveščeni o podobnih!