Mange

1. Uvod

Manga je japonska beseda, ki pomeni strip. Kot tudi besedo anime, smo jo v Ameriki in Evropi prevzeli kot termin, ki označuje zgolj na Japonskem nastale stripe. Medtem ko je branje mang pri nas še vedno subkultura in drag hobi, so na Japonskem čtivo, po katerem posega tako rekoč vsak in zajemajo vse žanre, ki se v tisku lahko pojavijo. Od drame, komedije, znanstvene fantastike do navodil o kuhanju ali pornografije. Po navadi se delijo glede na ciljno občinstvo (dečki, deklice, študenti, študentke, moški, ženske, …) in izhajajo v tedenskih, dvotedenskih ali mesečnih zbornikih namenjenih tem ciljnim skupinam. Uspešni naslovi kasneje izhajajo tudi v zvezkih, posebnih mehkejših izdajah, kakršni se nato prevajajo tudi v tujini. Tudi sistem zbornikov se je sicer že preselil na Zahod. Njihova priljubljenost na Zahodu sicer raste s priljubljenostjo animejev, katerim vedno pogosteje služijo kot predloga.

Mange prikazujejo teme od japonske tradicije do najnaprednejših razvojnih dosežkov, ki jih je “dežela vzhajajočega sonca” do sedaj iznašla. V nadaljevanju bomo  predstavili razvoj mang skozi zgodovino, slog, ki je eden izmed zaščitnih znakov svojevrstnosti te literature ter njihov vpliv na različne kulture.

2. Zgodovina in karakteristike

Pionir, danes imenovan tudi bog mang, Osamu Tezuka je oblikoval moderno mango, kot tudi moderni anime. Leta 1963 je v studiu, ki ga je ustanovil Tezuka, nastala prva, četudi črno-bela, animejska serija, ki je postala nacionalni hit in ki ostaja na zaslonih še danes. Tetsuwan Atomu, ali Astro Boy, kot je znan danes, je sprožil zanimanje za animacijo na Japonskem, začel pa je tudi marsikatero tehniko, ki jih v animejih uporabljajo še danes. Vzpodbudil je tudi robotski (mecha) žanr, ki je pri animejih še danes med najbolj značilnimi.

  • Etimologija

Kitajske znake, ki opisujejo besedo manga, lahko prevedemo kot »komične risbe«. Beseda je v splošno rabo prvič prišla v poznem 18. stoletju z izdajo del Shiji no yukikai (1798) Santa Kyodena in zgodnjem 19. stoletju v delih Manga hyakujo (1814) avtorja Aikawe Minwe in znamenitih knjigah Hokusai Manga (1814–1834), ki so vsebovale izbrane risbe iz konceptnih knjig znanega ukiyo-eškega avtorja Hokusaija. V modernem smislu je besedo »manga« prvi uporabil Rakuten Kitazawa.

  • Splošno

Zgodovinarji in pisatelji so opisali dva obširna in dopolnilna procesa, ki sta oblikovala moderno mango. Njihovi pogledi se razlikujejo v časovni pomembnosti vloge mang v kulturi in umetnosti, saj nekateri trdijo, da so se razmahnile šele po Drugi svetovni vojni, spet drugi v dobi Meiji in celo že pred njo.
Prvi pogled povzema dogodke med in po ameriški okupaciji Japonske in trdi, da mange močno odražajo ameriški kulturni vpliv, vključno z ameriškimi stripi (ki so jih na Japonsko prinesli vojaki), motivi in temami iz ameriških televizijski postaj, filma in risank (predvsem Disneyjevih). V nasprotju z njimi so Frederik L. Schodt, Kinko Ito in Adam L. Kern trdili, da je stanovitnost japonske kulturne in estetične tradicije nosi osrednjo vlogo v zgodovini razvoja mang. Moderna manga izvira iz okupacijske dobe in postokupacijskih let (1945-1960), iz časa, ko je nekdaj vojaška in ultranacionalistična Japonska obnavljala politično in ekonomsko infrastrukturo. V tej dobi se je pojavila eksplozija umetniške ustvarjalnosti, ki je na prestolu nosila Osamu Tezuko in Machiko Hasegawo. Astro Boy oziroma Tetsuwan Atomu začetnika moderne mange Osamu Tezuke je hitro postala (in ostala) izjemno priljubljena manga na Japonskem in drugod. Animejska adaptacija, ki se nadaljuje še v leto 2011 še naprej pred male ekrane pritegne največje število gledalcev. Tezuka in Hasegawa sta ustvarila slogovne inovacije. V Tezukovi »filmski« tehniki se prizori zgledujejo po filmih, saj se osredotoča na akcijo in uporablja prvine upočasnjenega gibanja kot tudi hitra približevanja iz razdalje do obraza. Tovrstna vizualna dinamika je bila povzeta tudi s strani kasnejših avtorjev mang. Hasegawova osredotočenost na dnevno življenje in žensk izkušnjo je osnovala kasnejši žanr »shoujo mange«, katerih ciljno občinstvo so dekleta. Leta 1969 je skupina avtork mang (kasneje poimenovana Skupina leta 24, znana tudi kot Veličastnih 24) izdelala svojo prvo shoujo mango. V skupini so sodelovale Hagio Moto, Riyoko Ikeda, Yumiko Oshima, Keiko Takemiya, Ryoko Yamagishi in zaznamujejo prvi večji vstop avtork svet mang. Zatem so, primarno, avtorke risale žanr shoujo za občinstvo deklet in mladih žensk. V sledečih desetletjih se je shoujo manga razvijala tudi slogovno ter istočasno ustvarjala drugačne, vendar sovpadne podžanre. Večji podžarni so romanca, superjunakinje in »mange za dame« (redisu, redikomi in josei). V moderna romantični shoujo mangi je osrednja tema ljubezen, postavljena v čustveno napeto izražanje samoodkrivanja. S superjunakinjami so nastali naslovi Mermaid Melody Pichi Pichi Pitch, Tokyo Mew Mew in Sailor Moon, ki so postali priljubljeni v obliki mang in animejev. Tudi v tem žanru je postala stalnica skupina avtork.
Mange za moške bralce se delijo po letih ciljnega občinstva. Tako so nastale shounen mange (za najstnike) in mlajše moške, žanr seinen (modra leta; 20-40). V vsebini shounen mange pogosto najdemo akcije in pustolovščine z najstniškimi glavnimi junaki, humorjem, temami časti in včasih eksplicitna golost. Obstaja tudi žanr seijin (»odrasla« manga), v katerih po navadi najdemo več golosti, krvi in psiholoških elementov. Fantje in mladi moški so postali prvi bralci mang po Drugi svetovni vojni. Od 50. let 20. Stoletja se shounen manga osredotoča na teme zanimanja mlajših moških, kot so roboti, potovanje po vesolju ter herojske akcije in pustolovščine. Priljubljeni zvrsti so znanstvena fantastika, tehnologija, šport in nadnaravno okolje. Mange z heroji v kostumi, kot so Superman, Batman in Spider-Man niso postali splošno priljubljeni. Vloga deklet in žensk v mangah za moške se je skozi čas bistveno razvila, saj so pridobile na pomembnosti, še posebej izredno lepa dekleta, ki jim s terminom pravimo bishoujo in se na primer pojavljajo v delih Belldandy, Oh My Goddess!, kjer takšna dekleta obkrožajo glavnega junaka, kot tudi v mangah Negima in Hanaukyo, včasih pa so opremljena z orožjem ali težkimi oklepi (sento bishoujo). S sprostitvijo cenzure na Japonskem v 90. Letih so se v mangah za moške pojavile mnoge eksplicitne spolne teme in s prevodi tudi na področju ZDA in Evrope. Toda leta 2010 je Tokijska metropolitanska vlada odredila zakon, ki omejuje »škodljivo« vsebino.

3. Publikacija

Na Japonskem mange po podatkih iz leta 2007 letno prinašajo okoli 400 milijard jenov (približno 4 milijarde evrov). Industrija mang se je razširila po vsem svetu, saj distribucijska podjetja licencirajo in ponovno tiskajo mango v domačih jezikih. Če serija traja dalj časa, založniki določeno število poglavij izdajo v namenskih »zvezkih« velikosti knjige, ki jim pravijo tankobon. Papir v zvezkih je višje kakovosti, sami zvezki pa služijo bralcem, ki ne berejo tedenskih ali mesečnih izdaj v revijah in tako na domačih policah ustvarjajo kolekcijo priljubljenih naslovov. Nastajajo seveda tudi posebne izdaje, večje ali slabše kakovosti od zvezkov. Omejene izdaje so namenjene predvsem zbirateljem. V ponovnem tisku se lahko znajdejo starejše mange, pri tem uporabijo papir nižje kakovosti in pridajo za 100 jenov v trgovinah z rabljenimi knjigami. Ponudniki razvrščajo mange po letih in spolu ciljnega bralstva. Knjige in revije za fante (shounen) in dekleta (shoujo) imajo prepoznavne platnice in so v večini knjigarn postavljene na ločene police. Ni osamljen primer, da se mnogi moški naročajo na shoujo revije in obratno. Japonska ponuja veliko manga kavarn ali manga kissa, kjer gosti pijejo kavo in berejo mange ter včasih tam celo prenočijo. V zadnjih letih se je povečala izdaja mang na spletu, saj so tako lažje dostopne mednarodnemu tržišču, mango pa lahko berejo neposredno na spletu. V Kjotu obstaja celo Kjotski mednarodni muzej mang, kjer najdemo izredno pester nabor mang v japonščini.

  • Revije

Mangajske revije po navadi vsebujejo več tekočih serij z 20-40 stranmi na izdano številko. Druge revije, kot je anime fandom revija Newtype v mesečnih izdajah vsebuje edinstvena poglavja. Revije, kot so Nakayoshi vsebujejo veliko zgodb mnogih različnih avtorjev; te »antološke revije«, obče znane kot »telefonski imeniki« so po navadi tiskani na papirju nižje kvalitete in dolge od 200 do 850 strani. Mangajske revije vsebujejo tudi posamezne izdaje (one-shot dela) in različne štiristranske yonkome. Uspešne mangajske serije lahko izhajajo več let. Avtorji mang po navadi začnejo z nekaj posameznimi seriji, da se preizkusijo v različnih žanrih. Če je naslov dobro sprejet in prejme dobro oceno, ga avtor lahko nadaljuje v serijo.

  • Zgodovina revij

Kanagaki Robun in Kawanabe Kyosai sta leta 1874 ustvarila prvo mangajsko revijo, imenovano Eshinbun Nipponchi. Revija se je močno zgledovala po Japan Punch, ki jo je leta 1862 ustanovil britanski stripar Charles Wirgman. Eshinbun Nipponchi je imel zelo enostaven slog risb in pri bralstvu ni bil najbolje sprejet. Končala je se po treh številkah. Kmalu je po navdihu prve revije leto 1875 nastala Kisho Shimbun, ki sta ji po dveh letih sledila Marumaru Chinbun in Garakuta Chinpo. Shounen Sekai je bila prva shounen revija, ki jo je leta 1895 ustanovil Iwaya Sazanami, slavni japonski otroški pisatelj. Shounen Sekai se je močno osredotočal na Prvo sino-japonsko vojno. Leta 1905 se je z rusko-japonsko vojno pojavil razmah založništva mangajskih revij, nastal je Tokyo Pakku in hitro postal izredno priljubljen. Kmalu zatem je nastala ženska različica Shounen Sekaija Shoujo Sekai, za katero trdijo, da je prva shoujo revija. Ustvarjen je bil tudi Shounen Pakku, prva mangajska revija, namenjena otrokom. Otroško ciljno bralstvo je bilo v dobi Meiji še v povojih. Shounen Pakku je nastal po vzoru tujih otroških revij, kot je bil Puck, na katero je naletel zaposleni pri Jitsugyou no Nihon (založnik revije) in se jo odločil oponašati. Leta 1924 je izšla Kodomo Pakku kot druga otroška mangajska revija po Shounen Pakku. Med razcvetom revij je leta 1908 izšel Poten (izhaja iz francoske besede »potin«, ki pomeni govorice). Vse strani so bile barvne, zgledovali so se po Tokyo Pakku in Osaka Pakku. Ni znano ali je bila po prvi številki izdana še kakšna. Kodomo Pakku je bil izdan maja 1924 s strani založnika Tokyosha in je vseboval visokokvaliteten slog mnogih znanih avtorjev tj. Takei Takeo, Takehisa Yumeji in Aso Yutaka. Nekatere mange so vsebovale govorne oblačke, kar do tedaj ni bila stalnica, saj so bile mange pred tem neme. Od maja 1935 do januarja 1941 je izhajala revija Manga no Kuni in vsebovala teme Druge sino-japonske vojne. Manga no Kuni je nosila informacije o tem, kako postati mangaka in ostalih stripovskih industrijah po svetu.

  • Mednarodni trgi

V zadnjih dveh desetletjih je vpliv mange na mednarodne stripe izredno v porastu. »Vpliv« je uporabljen kot termin vpliva na stripovske trge izven Japonske in estetski vpliv na mednarodne striparje.
Tradicionalno zgodbe v mangah potekajo od vrha proti dnu in od desne proti levi. Nekateri založniki prevedenih mang se držijo prvotnega formata, spet drugi jih pred tiskom vodoravno prezrcalijo in spremenijo smer branja na »zahodni« način od leve proti desni. V praksi je izraz znan kot »flipping« (obračanje, sukanje). Kritiki pravijo, da flipping zatira prvotni namen avtorja (na primer: Če oseba nosi majico, na kateri piše MAJ, se po flippingu na majici izpiše »JAM«), ki mu morda ni znano, prav tako je težje brati strip v nasprotni smeri od začrtane, kar rezultira le v slabši bralni izkušnji, saj naj bi tekst in strani tekle homogeno. Flipping lahko povzroči tudi nenavadnosti z znanimi nesomernimi predmeti ali ureditvami, kot na primer položaj stopalke za plin na levi in stopalke za zavoro na desni ali srajca z gumbi na napačni strani, toda te težave so neznatne v primerjavi z nenaravnim bralnim potekom.


Slika : Bralni razpored v mangah

  • Združene države

Manga se je postopoma prebijala na ameriške trge, najprej v navezi z animeji in nato neodvisno. Nekateri ameriški ljubitelji so mango poznali že v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. Toda sprva so bili ljubiteljem dostopnejši animeji, mnogi izmed njih so bili študenti, ki so lažje pridobili, prevedli in razširili videokasete animejev kot prevedli, ponatisnili in distributirali tankobonske mange. Ena prvih prevedenih mang v angleščino, ki je ciljala na ameriško tržišče, je bil Keijijev Nakazawov Bosonogi Ken, avtobiografska zgodba atomskega bombardiranja Hirošime, ki jo je med leti 1980-82 izdajal Leonard Rifas and Educomics. V sredini 80. in v 90. letih je bilo prevedenih še več mang, med njimi Golgo 13 leta 1986, Lone Wolf and Cub založnika First Comics leta 1987 ter Kamui, Area 88 in Mai the Psychic Girl, prav tako 1987 vsi pod distributerjem Viz Media-Eclipse Comics. Kmalu so sledili tudi ostali naslovi, znameniti Akira pod Epic Comics, hčerinskim podjetjem Marvel Comics in Appleseed pod Eclipse Comics leta 1988. V osemdesetih in sredini devetdesetih so animeji Akira, Dragon Ball, Neon Genesis Evangelion in Pokémon zagotavljali večji donos na tržišču kot mange. Stvari so se spremenile, ko je prevajalec in podjetnik Toren Smith leta 1986 ustanovil Studio Proteus. Smith in Studio Proteus so služili kot agenti in prevajalci mnogih japonskih mang; na primer Appleseed in Oh My Goddess! in založnikom prihranili skrb po iskanju lastnih stikov na Japonskem. V tem času je japonski založnik Shogakukan vstopil na ameriško tržišče s hčerinskim podjetjem Viz ter vzpostavil most med Japonsko in ZDA.
Japonski založniki so pričeli vstopati na ameriško tržišče v sredini 90. let zaradi stagnirajočega domačega tržišča. Ameriški mangajski trg je vzplamtel z animeji 90. let in mangajsko različico Ghost in the Shell avtorja Masamuneja Shirowa, ki je med ameriškimi ljubitelji kmalu postala zelo priljubljena. Druga izredno priljubljena serija devetdesetih je bila Sailor Moon. Med leti 1995-1998 je bila Sailor Moon manga izvožena v 23 držav, vključno s Kitajsko, Brazilijo, Mehiko, Avstralijo in večino zahodne Evrope. Leta 1997 je priče Mixx Entertainment izdajati Sailor Moon ter CLAMP-ov Rayearth, Hitoshi Iwaakijev Parasyte in Tsutomu Takahashijev Ice Blade v mesečni mangajski reviji MixxZine. Čez dve leti so MixxZine preimenovali v Tokyopop. Mange so pričeli izdajati tudi v zvezkih in, v primeru Viza, začeli z množičnim marketingom mang mlajšim moškim in ženskam.

V sledečih letih je manga postajala vedno priljubljenejša, na področje so vstopili novi založniki, starejši pa so le še razširili svojo ponudbo. Do leta 2008 je ameriški in kanadski trg mang dosegel 175 milijonov dolarjev letnega prihodka. Manga se je začela pojavljati tudi v vseh večjih medijih, s članki v The New York Times, Time magazine, The Wall Street Journal in Wired.


Slika : Deček bere mango Black Cat v knjigarni Barnes & Noble

  • Evropa

Manga je v Evropi drugače vplivala na striparstvo kot v ZDA. Predvajanje animejev v Italiji in Franciji v 70. letih 20. stoletja mangam odprlo evropski trg. Francija se je zgledovala po Japonski od 19. stoletja in ima lastno visoko dovršeno tradicionalno striparstvo, imenovano bande dessinée. V Francijo so se mange razmahnile v devetdesetih in do leta 2004 vzele že tretjino pogače vseh prodanih stripov. Sodeč po Japonski trgovinski organizaciji so mange v Franciji do leta 2006 dosegle 166 milijonov evrov letnega dohodka. Francija predstavlja polovico evropskega trga. Evropski založniki prevajajo mange tudi v nemščino, italijanščino, nizozemščino in druge jezike. Leta 2007 je bilo 70 % prodanih stripov mang. Založniki mang v Veliki Britaniji imajo neposredno povezavo z ameriškimi, kar jim omogoča hitro dobavo angleško prevedenih naslovov.

4. Piratstvo, ljubiteljske izdaje in prihodnost digitalnih mang

V preteklih letih se je industrija mang, milo rečeno, strmo dvigovala. Številne na pogled nepovezane, a pereče težave so se združile v nevihto dramatičnih sprememb. Spletno piratstvo mang, ki je postavljeno vsem na očem na spletnih straneh, ki vsebujejo tisoče avtorsko zaščitenih del, je končno prišlo do točke, ko založniki ne morejo več prezirati obstoja ljudi, ki služijo na njihov račun. Padec prodaje mang je sprožil serijo začasnih odpustov in zaprtih vrat na celotnem področju industrije. Digitalni stripi so preko noči postali resničnost. Če si izposodim frazo, prihodnost je prispela in mnoga podjetja so zaradi sprememb izgubila tla pod nogami.
Izjemna porast, ki je okarakterizirala industrijo mang vrsto let je pristala pri začasnih in trajnih odpustih in padcu splošnega dobička. ADV, ob eksploziji animejev izredno močno podjetje, je postopno zmanjševalo tisk in se ob velikih dolgovih popolnoma poslovilo s trga ter pustilo za seboj veliko število naslovov. Tokyopop je prešel iz držanja ogromnega kosa pogače mangajskega tržišča k izgubi številnih licenc in pustil več naslovov viseti na nitki. Sodeč po podatkih hiše Publishers Weekly je Viz Media do maja 2010 odpustil približno 40 % delovne sile, čeprav je imel v ZDA daleč največjo prodajo mang.
Ob tem se je pojavila izjemna porast digitalnih kopij mang, ki jim s tujko pravimo »scanalations« tj. mange, ki jih ljubitelji skenirajo, prevedejo in objavijo na spletu. Brezplačna cena je najbolj privlačna in scanalatorji so objavljali serije preden so bile licencirane v ZDA ali Evropi, celo več sto poglavij pred uradno, licenčno izdajo mang. Ljubitelji so bili zadovoljni, saj so želeno dobili hitro in brezplačno. Ker so digitalne nekoč v ZDA držale pomembno vlogo pri ustanavljanju ljubiteljskega kroga mang, so se morda zdele manj protizakonite kot prenašanje filmov ali glasbe. Ne nazadnje še nismo slišali za primer, ko bi posamezniku odvzeli prostost zaradi objave digitalnih kopij mange. V družbi je piratstvo že splošno poznano in vpliva na film, programe, knjige, glasbo in stripe v zelo podobni meri. Avtor je ustvaril želen produkt in ker določeno število ljudi ne želi plačati zanj, ga preprosto prenesejo brezplačno preko spleta. Toda mangajsko piratstvo deluje malce drugače. Na začetku je ustvarilo izjemno velik del ljubiteljskega kroga in zapolnilo praznino, ki jo je puščala takratna industrija mang. Pred dvajsetimi leti je bila manga neznatna tržna niša v evropski in posebej ameriški stripovski industriji. Tiskali so jih v enaki velikosti in formatu kot ameriške stripe. Čez deset let sta Tokyopop in Viz posvojila japonski format in nižje cene so pomenile velik hit na trgu stripov. Toda manga je seveda potrebovala prevod. Težave za ljubitelje, ki so precej zlahka izvedeli za priljubljene naslove na Japonskem, je predstavljalo pomanjkanje prevedenih del. Tako so nastali skenirani prevodi ali »scanalations«. Ljubitelji so kupili, skenirali, prevedli in v Photoshopu uredili mange ter jih postavili na splet za ostale ljubitelje. Nenadoma so ameriški ljubitelji lahko uživali v izrednem naboru mang in način branja mang je čez lužo postal malce drugačen.


Slika : Največja piratska stran z digitalnimi kopijami mang; OneManga

Toda kar se je pričelo z (vprašljivo zakonitim) načinom prenašanjem sicer nedostopne vsebine v roke ameriških ljubiteljev, se je kmalu prevesilo v staro, dobro poznano piratstvo. Spletne strani, ki so ponujale neskončni nabor mang, so se širile kot gobe po dežju. Googlov AdSense in ostali oglaševalci so omogočali tovrstnim stranem lahek zaslužek. Ko v sedanjosti googlamo po manga pogosto najprej naletimo na digitalne kopije in nato na Wikipedijino stran. Uradna stran založnika se skriva v spodnjih predelih iskalnika. OneManga, najbolj poznana stran z digitalnimi kopijami mang, je že ena izmed tisočih najbolj obiskanih spletnih strani na svetu s 4,2 milijona edinstvenimi obiskovalci na mesec ter mnogimi oglasnimi sporočili.
Do sedaj. Publisher Weekly je pisal, da je »mednarodna koalicija japonskih in ameriških založnikov mang« začela z vojno proti piratstvu. Šestintrideset ameriških in japonskih založnikov je spoznalo, da je ob lastnem padcu prihodkov opazovanje okoriščanja ostalih ljudi na njihov račun napaka. Ta poteza ima izjemen učinek na ljubiteljske prevajalce in celo uradne založnike. OneManga, najbolj priljubljena piratska stran je 2. avgusta 2010 povsem onemogočila razdelek za branje digitalnih kopij in pustila na tisoče ljubitelje v šoku. Znano je tudi, da je druga piratska stran MangaFox iz arhivov umaknila 230 naslovov. Medtem ko trdijo, da se pogajajo z založniki mang, je bolj verjetno, da skušajo najti način, kako pobegniti zakonskim grožnjam z nedotaknjenimi denarnicami. Po zahtevi ljubiteljskih prevajalskih skupin so morali umakniti 130 naslovov. Združenje založnikov preganja trideset strani z digitalnimi kopijami in nobena ne želi biti naslednja. Ljubiteljske prevajalske skupine vodijo ljubitelji prevajanih del in ne velike strani s polnimi vrečami oglaševalskega denarja. Tožba s strani združenja bi zlahka zlomila nič hudega slutečega civilista, zato so mnoge skupine izbrale varnejšo pot in prenehale z delovanjem.

Najzanimivejši je odziv ostalih založnikov, saj digitalne kopije zapolnjujejo določeno nišo v ljubiteljskemu krogu mang, ki je založniki ne. Obstaja generacija ljubiteljev, ki niso le zadovoljni z branjem mang preko spleta, ampak jo imajo raje v tiskani različici. Kdo bo zapolnil nišo, ko založniki odstranijo vse strani z digitalnimi kopijami? Digitalni stripi na spletu so slov v ameriški industriji stripov in nič drugače ni v industriji mang, kjer je uradno licencirana digitalna distribucija še vedno v povojih. Viz in nekaj drugih založnikov je naredilo poskuse digitalizacije stripov, na primer Ikki, toda rezultati niso bili niti blizu velikim (priznano nezakonitim in brezplačnim) piratskih stranem. Obstaja majhno število dragocenih digitalnih mang z vodilnim konjem Digital Manga Publishing, založnikom yaoi mang. Podjetje sedaj išče novo delovno silo, ki bi prevajala licencirana dela za spletno založništvo. Čeprav so že obstajali primeri, da so podjetja zaposlovala nekdanje ljubiteljske prevajalce, je spletno osredotočanje nov val v industriji mang in govori potrebi po spremembah. Priljubljen založnik mang Yen Press je pred kratkim predstavil »Yen Plus«, digitalno različico njihovih tiskanih naslovov. Na začetku so ponujali le nejaponsko vsebino, s septembrom 2010 pa so pričeli ponujati tudi japonske naslove, vključno z zelo priljubljeno Yotsuba&!. Vertical, Inc. ponuja mnogo del Osamu Tezuke na iTunesu preko aplikacije AstroBoy Magazine. Ponujeni so naslovi, ki so bili priljubljeni tudi v tiskani verziji in založniki upajo, da bo digitalizacija le še povečala prodajo in morda zgradila trg pospešene prodaje.
Pogajanje o digitalnih pravicah licenčnega materiala je največja prepreka pri premestitvi mange v digitalni svet. Michael Gombos, direktor Azijskih licenc za Dark Horse Comics je povedal, da določene projekte drži celo sedem različnih imetnikov licence in ima za premestitev v digitalizacijo vsak izmed njih drugačne zamisli in poglede. Ko opravljajo posel z večjimi organizacijami, morajo podjetja najti dogovor, ki zadosti vse, od avtorja do podjetja, ki je odgovorno za objavo mange. S čolnarjenjem preko čeri imetnikov licenc bi projekt zlahka zastaral za mesece, če ne leta. Za nekatere mange lahko zamik pomeni razliko med izjemno priljubljenostjo in bežnim spominom nanjo. Mnogo priljubljenih mang je bilo licenciranih za več let, ko digitalni premik še ni bil pereča tema na mizi. V prihodnosti bo brez dvoma postavljen v licenčne dogovore, kar lahko nekatera podjetja privede do zapoznelih dogovorov.

S tem v mislih… če želite brati Naruta ali One Piece na telefonu, pot ne bo lahka. Preostane nam, da beremo piratske različice ali sploh ne. Kritično odlično sprejeti dragulji kot sta Pluto in Oishinbo sta na voljo le v tiskani obliki. V najboljšem primeru bi digitalna manga teoretično lahko izbrisala prepad med japonskimi in ameriškimi izdajami. Tedenske revije, kot so Shonen Jump bi lahko objavljale istočasne izdaje z japonskimi in s hitrejšim urnikom pobrali večje številke na trgu. Ko bi se odpravili na počitnice, bi s seboj vzeli ogromno število zvezkov, brez skrbi po zasedenemu prostoru ali teži. Prerano je še ugotavljati, kako se bo industrija mang spreminjala, ko se prah po vojni s pirati poleže, toda založniki mang ne letijo več na čistem dobičku in to so dali vedeti tudi ljubiteljem, ki berejo zastonjske kopije. Lahek odgovor bi bil, da dosežejo kompromis, tako da bodo ljubitelji plačevali za spletne mange, kamor jih založniki postavijo. Razrešiti je potrebno še veliko vozlov, vključno z upoštevanjem zahtev japonskih imetnikov licenc ter kako dostaviti digitalno mango ljubiteljem, toda zagotovo je, da mango beremo v izjemno zanimivih časih.

5. Ekspresija in priljubljenost

  • Japonski trg mang

Zakaj je manga postala tako priljubljena na Japonskem? Preden si postavimo to vprašanje, moramo pobliže pogledati, kako razširjena manga pravzaprav je. Japonski založniški trg je med najmočnejšimi na svetu. Koliko tržnega prostora zaseda manga? Prodaja v založništvu iz leta 2002 ocenjuje na 2,3 bilijona jenov. Celotno število objavljenih del, vključno z revijami je pristalo pri 750 milijonih. 22,6 % celotne prodaje ali 38,1 % objavljenih del v letu 2002 je bilo mang. Od njihovega vzpona leta 1995 so številke mang kot objavljenih del in v celotni založniški industriji v upadu. Kljub temu na svetu ni države, ki bi držala večji tržni delež prodanih mang ali stripov. Mange so cenejše od knjig ali revij. Kot lahko vidimo iz grafa, si lahko predstavljamo mange kot eno od opornikov založniške industrije. Če industrija mang pade v krizo, je v krizi celotna založniška industrija. Kaj je ustvarilo tako velikanski trg? Obstaja mnogo faktorjev, ki si sledijo od sistema založniške industrije, zgodovinskih pogojev in kulturnega ozadja. Zgodovinsko ocenjeno, je manga tesno sodelovala s televizijo in dosegla komercialni uspeh zaradi trdne povezave z drugimi mediji, kot so televizijske serije, animacija in video igre, tako imenovanimi »media-mix«. Manga je postala oblika popkulture, imela močan ekonomski vpliv in pospeševalo prodajo igrač, hrane in drugih izdelkov.


Graf : Pokazatelj mesečnega založništva, februar 2003

  • Kulturno ozadje

Povsem razumljivo je, da ob mangah pomislimo tudi nad njihovo kulturno ozadje. Japonska družba je zaradi svoje kulture lahko razvila povsem novo obliko stripa, imenovan manga, kar po japonsko nepresenetljivo pomeni strip. V ZDA so bili stripi omejeni s strogimi pravili, izgubili so svobodo izražanja ravno v času rasti. Na drugi strani je manga razvila različne žanre z upiranjem zoper zunanjim pritiskom. Vzhodne azijske kulture imajo relativno sorodno jezikovno obliko. V kulturah s kanjiji (kitajskimi pismenkami) je lažje razviti metodo izražanja, saj se črke povezujejo z ilustracijami in jih dojemajo kot del slike. Začnimo pri Emakimonu, zvitkom ilustracij, ki so pripovedovale zgodbo, ki so nastali v 12. stoletju. Tudi v popkulturi je obstajala tradicija pripovedovanja zgodb z risbami in besedami. Takšen primer je Kibyoshi, ki je nastal v dobi Edo. Tudi v zahodni kulturi poznamo tradicijo pripovedovanja zgodb na primerih religioznih fresk in drugih slikarij. Toda na zahodu je bil običaj, da se beseda in ilustracija ne mešata. Zato je medij, ki je vseboval mešanico obojega veljal za nižjerazredno množično kulturo. Razumna razlaga razvoja mang, če primerjamo obe kulturi, tako pove, da je bila Japonska bolj dojemljiva za mange. V realnosti je bil slog mange, kot ga poznamo danes, pod vplivom ameriških časniških stripov s številnimi okenci, govorom v oblačkih in pripovedovanjem. Te novosti so se pojavile na začetku 20. stoletja, natančneje po 1920. Predmoderna japonska založniška tradicija je utrpela motnjo v dobi Meiji. Moderna japonska manga ima korenine v karikaturah zahodnih časopisov in uvozu moderne tiskovne tehnologije. Pomembno je prepoznati, da obstajajo pripadajoče nevarnosti pri opisovanju mange kot poganjek tradicionalne japonske kulture. Razvoj mange ni mogoče razložiti zgolj s pogledom na kulturne podobnosti in prezreti zgodovinskih dogodkov.

  • Lastnosti trga mang

Prehajamo k drugačnemu aspektu mange. Drugi graf prikazuje število mangajskih revij za fante ali dekleta in odrasle izdane med letoma 1983 in 1997. Vidimo, da se je manga za odrasle povzpela v osemdesetih in držala polovico trga v devetdesetih. To so izjemne lastnosti japonskega tržišča mang. Dejstvo, da polovico mang na trgu zasedajo mange za odrasle in predstavljajo veliko obliko zabave, kot na primer filmi. Kritike, da mnogo japonskih mang »ni primernih za otroke« je morda posledica splošnega napačnega razumevanja mang za mlajše. Podobno ima tudi japonska televizijska animacija (animeji), na katero manga močno vpliva, odrasli trg in je podvržena enakim napačnim predstavam. Kaj nam grafi povedo? Razvoj mang za odrasle je igral veliko vlogo pri rasti celotnega tržišča mang v osemdesetih. Mange za odrasle zahtevajo zajem širše različice tem, kar je posledično vplivalo tudi na mange za mladostnike. Ko pogledamo japonsko mango, je pomembno ugotoviti, da obstaja žanr, ki je namenjen najstnikom in je zasidran med tistima, ki sta namenjena otrokom in odraslim. Namesto, da bi delili žanre v dva razdelka, se žanri stopničasto vzpenjajo po demografski poti.


Graf : Število izdanih mangajskih revij

  • Pojav trga mang za mladostnike

Japonski trg mang ima izjemno pester nabor žanrov. Imamo mange, ki pristajajo skoraj vsaki starosti in zanimanju: mange za fante, dekleta, mlajše ženske, pisarniške delavce, igračarske zanesenjake, ljudi v 40. in 50. Ta raznolikost ima korenine v predstavitvi in uspehu mang za mladostnike, ki so na površje splavale v šestdesetih, z valom protikulture. Ameriški stripi in francoski bande dessinée so bili nekoč v podobnem položaju. Ameriški stripi so postali bolj osredotočeni na odrasle med Drugo svetovno vojno. Obstajalo je več žanrov, na primer stripi za dekleta, misteriji za odrasle ženske in romance, ki jih danes v ZDA ne srečamo več. Stripi za mladostnike so postali podzemeljsko gibanje zaradi plazov McCarthysizma. Omejeni so bili s strogimi pravili izražanja, zato so preostali le še stripi s superjunaki. V Franciji je, tako kot na Japonskem, BD gibanje postalo bolj osredotočeno na odraslo bralstvo v šestdesetih, ko je pognalo samostojno vejo iz stripov za otroke in se umetniško razvijalo. Gibanje je ustvarilo BD z zahtevnejšimi ilustracijami, toda nikoli ni doseglo mesto na trgu, kot so ga mange na Japonskem. Mladinsko gibanje v ameriških, francoskih in japonskih stripih je del mladinske kulture, ki je nastala po Drugi svetovni vojni. Njegova glavna tarča je bila generacija baby boomerjev in držala podobno protiustanovno usmerjenost kot Beatlesi in Rock’n Roll. Razlog, da so se stripi na Japonskem tako zelo razširili je morda število baby boomerjev, ki so bili takrat mladi odrasli. Vzpon žanra mang za mladostnike je z branjem le-teh generacijo uspešno prenesel v odraslost. Poleg tega je uspeh tržnega sistema, v katerem trg razvija delo periodično, da sledi razvoju otroka, morda ravno zato najbolj opazen v sedemdesetih in osemdesetih letih.

  • Vzpon mang za mladostnike in nasilja

Manga je bila med 60. in 70. leti podvržena mnogim spremembam. Prva pomembna sprememba je usmeritev proti starejšim bralcem in razvoj najstniških tem. Razlog za svetovno kritiziranje mang zoper spolnih in nasilnih prizorov je mogoče izslediti v to dobo. Poglejmo prizor iz Dragon Balla (serializiran od 1984-95) avtorja Akire Toriyame, velike uspešnice tako v obliki mange kot animeja. Glavni junak se bojuje s sovražnikom na prvi sliki, toda njegov običajni obraz je pravzaprav tisti na levi zgornji sliki. Bes ob smrti njegovega prijatelja spremeni njegov izgled, vključno z barvo las in obrazom. Tovrsten slog igra na note relativno mladih bralcev, ki nosijo željo po preobrazbi. Glavni junak je bil na začetku prikupen deček, kot prikazuje leva sredinska slika. Glavni lik Son Goku se izuči borilnih veščin in odraste, se poroči in dobi otroke. V zgodbi umre mnogo simpatičnih junakov, na koncu celo glavni junak. Tragična tema in človeška rast, ki jima kot sopotnik ob strani ves čas stojijo boji, je pogosta tema v povojnih japonskih mangah, ki jih je začel Osamu Tezuka. Čeprav prihaja do kulturnih razlik, odrasli, ki ne poznajo (ali berejo) mang po ogledu prizorov morda označijo borilne veščine kot nasilne in smrti likov krute. Mladostniki, kot bralci, sočustvujejo z liki, ki rastejo in živijo z zgodbo ter berejo in razumejo nasilne prizore kot kontekst zgodbe. Nasilje ni vključeno le zaradi nasilja. Izjemne mange, kot je Devilman avtorja Nagaija Goja je takšnim prizorom stlakovala pot do shounen mang. Devilman je bil izdan v tedenski reviji za fante, Weekly Shonen Magazine, a je požel veliko ljubiteljev med študenti in drugimi mladimi intelektualci. Tako je zgodba spremenila lastno temo v povsem novi smeri. Pričela se je kot superjunaška zgodba o bojih proti »hudičem«, zlim sovražnikom ljudi. Glavni junak, Devilman, je pol hudič in pol človek. Sovraži ljudi, ki ubijejo glavno junakinjo v lovih na čarovnice. Po iztrebitvi ljudi bije zadnjo bitko prot hudičem, ki jih vodi prijatelj (padli angel) in ga na koncu uniči z lastnimi rokami. Tukaj vidimo vpliv študentskih protestov v šestdesetih in protiustanovnega aktivizma. Tema zgodbe se je razvila iz preprostega boja med dobrim in zlim v mnogo bolj zapleteno. Glavni junak, ki spreminja obliko iz človeške v hudičevo lahko vidimo kot mladostniško željo po spreminjanju sveta. Človek gre skozi dve glavni obdobji spremembe. Prvo je pri tretjem letu, drugo tik pred odraslostjo. Oseba spremeni svoj otroški pogled in se osvobodi zlitka, da se preporodi. Predstava, ki izraža spremembo v izražanju z nasiljem. V šestdesetih in sedemdesetih je nastalo veliko del, ki so razširjale svoje teme skozi spolno in nasilno izražanje v revijah za fante, dekleta in mlade odrasle ter potešile žejo najstniških bralcev.

  • Avtorice in manga

V primerjavi z moško usmerjenimi mangami, ki se osredotočajo na nekakšen »boj« so se mange za dekleta, edinstven japonski žanr, razvijale skozi določen proces, ki je vplival na celotni žanr mang. V šestdesetih in sedemdesetih so mange za dekleta ali shoujo mange ustvarjale avtorice, ki so bile blizu bralčevim letom. Razvila se je prav posebna tehnika, ki je ilustrirala razmerje s starši in prijatelji ali ljubezensko razmerje. Ta tehnika je imela velik vpliv na kasnejše izražanje misli in čustev v mangah. Na primer, v Wata no Kunihoshi avtorice Oshima Yumiko mačka verjame, da bo odrasla v človeka. Narisana je kot dekle z mačjimi ušesi. Njene neizrečene misli so položene v kvadraten oblaček, ki je postavljen na vrh okenca. Delo uporablja mešanico dejanskih dialogov in notranjih misli ter slika prizore, ki jih v realnosti ne vidimo. Tehnike, ki opisujejo psihološka stanja – prikazovanje preteklih dogodkov, domišljijska okolja, sanje, delci podzavesti – v shoujo mangah predstavljajo večji izziv in že mejijo na »literarne« teme. Delo Oshima Yimiko je kasneje imelo vpliv na Yoshimoto Banano, znano pisateljico. Dela ostalih avtoric mang iz iste generacije so vplivale na mnogo žanrov: televizijo, film in gledališče. Takšna dela utišajo stereotipe, da je literatura višjerazredna od mang na področju ustvarjalnosti in tem. Okazaki Kyoko, avtorica mang, ki je na začetku vstopila v vode mang za odrasle je v delu Rivers Edge soočila spolno občevanje in trupla ter simbolizirala moderno vzhičenost in udobje mlajših odraslih. Danes na Japonskem manga obravnava teme, ki bi jih v preteklosti le knjige in filmi. Pravzaprav veliko današnjih filmov in televizijskih dram temelji na mangah.

  • Sistem urednikov mang

Navkljub takšnim premikom manga še vedno ostaja priljubljena oblika zabave. Mango hkrati označujejo kot medij popkulture in sredstvo, ki lahko obravnava izredno zapletene teme. Obstaja tudi faktor, ki v japonskih stripih goji dve stični točki: posebnost japonskega trga in raznolikost ter globina izražanja. V založništvu so uredniki ključ do uveljavljanja zahtev trga in močnih metod izražanja. Njihova vloga pri stvaritvi mange bi bila v ostalih državah nepredstavljiva. Uredniki aktivno sodelujejo v procesu in včasih ponujajo zamisli za zgodbe. Z avtorji zgradijo osebne odnose in za določeno delo z njimi prebedijo noči. Uredniki, ki so uspešno razširili trg mang in ga razvili za mlajše odrasle skušajo izpolniti želje literarnih navdušenec in hkrati ohranjati tradicijo otroškega založništva. Tako se je shounen manga razvila v čtivo, ki ga berejo tudi mlajši odrasli. Tehnike, ki so jih ustvarili z avtorji so postavile temelje kasnejšemu slogu v mangah.

6. Najpriljubljenejši medij na Japonskem

  • Lastnosti japonskih stripov

1) »Mainstream« mange so mange z zgodbo
Danes so na Japonskem najbolj priljubljene »mange z zgodbo«, ki imajo jasno začrtan scenarij, zanimiv slog, onomatopoetične zvočne učinke in drugo besedilo. Bralec ob branju dobi enake občutke kot bi gledal film.
2) Niso namenjeni le otrokom
Mangajske revije, izdane na Japonskem, ciljajo na točno določeno starostno skupino, kot v primeru mangajskih revij za fante ali dekleta (shounen/shoujo manga zasshi), ki jih večini berejo srednješolci ter mangajske revija za mlajše odrasle (seinen-shi) za študente in starejše mlajše odrasle.
3) Zelo raznolike teme
Razpon tem in globina drame ponazarjajo mango tako raznoliko kot film ali druga tiskana literatura, saj povzemajo vse od romance, športa, akcije, poslovnih tem, vladnih tem, ekonomije, medicine, znanstvene fantastike in fantazije do zgodovine, vsakodnevnega življenja, otroškega razvoja, živali in še mnogo več.
4) Poudarek na likih
Priljubljenost mang je odvisna od glavnega lika/likov. Mnogo mang je zgrajenih tako, da bralca posrka v temo na način, da se poistoveti z liki.
5) Izdaja v knjižni obliki po serializaciji v reviji
Običajna mangajska revija obsega več kot 20 del, vsako vsebuje od 10 do 20 strani. Zgodbe so kasneje izdane tudi v knjižni obliki. Mange redko že v začetni fazi pristanejo v knjižni obliki. Tipična tedenska mangajska revija za fante obsega 500 strani na številko in se prodaja po ceni 250 jenov (2,5 evra). Naslovnice prvih desetih strani so barve, preostalo je črno-belo. Slike prikazujejo tri najpriljubljenejše tedenske mangajske revije.

© SHUEISHA                                               © KODANSHA                                            © SHOGAKUKAN

  • Kronologija povojne japonske mange

1940-
❖ Priljubljeno postane izposojanje mang v kashihon’yajih (majhne izposojevalnice knjig)
❖ Izdaja Shin Takarajima [Novi otok zakladov] avtorja Osami Tezuke,
rojstvo novodobne mang z zgodbo (1947)
1950-
❖ Izdaja mesečnih mangajskih revij
❖ Ustoličenje tedenskih mangajskih revij: Shukan shonen sande
in Shukan shonen magajin (1959)
1960-
❖ Mange začnejo brati tudi študentje
❖ Priljubljene postanejo “supo-kon mange”, ki predstavljajo šport
in odločnost, da se nikoli ne predaš (konjo)
1970-
❖ Vse mangajske revije utrpijo izgubo zaradi pomanjkanja papirja
in strmega podraževanja papirja zaradi naftne krize (1973)
❖ First Comic Market held (1975)
1980-
❖ “Rabu-kome” (ljubezen in komedija) manga bum
❖ Manga Nihon keizai nyumon [Japonsko gospodarstvo v mangah]
postane velika uspešnica in informacijske ter študijsko usmerjene mange pritegnejo (1986)
❖ Prodaja mang za mlajše odrasle prvič preseže shounen mange (1989)
1990-
❖ “Škodljivi stripi” (yugai komikku ali mange, ki vsebujejo pretirano eksplicitne spolne
in nasilne prizore) postanejo sporni
❖ Tedenska mangajska revija Shukan shonen jampu doseže rekordno prodajo
6,53 milijonov kopij v zgodovini mange (1995)
2000-
❖ Prodaja knjižnih izdaj mange prvič preseže mangajske revije (2005)
❖ Spletni ponudniki mang preko interneta in mobilnih telefonov

  • Rojstvo tedenskih mangajskih revij in doba supo-kona

Z ustoličenjem mangajskih revij za fante leta 1959 s Shukan shonen sande in Shukan shonen magajin so mange postale bolj priljubljene pri otrocih kot kadarkoli prej. Ko so ti otroci postali študenti v drugi polovici 60. let, so bili neposredno podvrženi valu supo-kon (šport in odločnost, da se nikoli ne predaš) žanru mange, čigar primer sta Ashita no Jo in Kyojin no hoshi, v katerih sta glavna junaka trenirala izredno trdo, pokazala neomahljivo vztrajnost in premagala celo najmočnejše tekmece. Mange so bile še vedno sprejete kot gradivo za otroke, tisti študenti, ki so brali mange pa so hitro postali žrtve posmeha in kritik. Priljubljenost športnih mang se je nadaljevala do današnjih dni. Med najznamenitejšimi iz 90. let so Suramu danku [Slam Dunk; predstavlja košarko], Kyaputen Tsubasa [Captain Tsubasa, pri nas katastrofalno preveden in sinhroniziran v Rudijevo moštvo; predstavlja nogomet], nedavna dela pa vključujejo Tenisu no ojisama [Teniški princ] in Okiku furikabutte [Dvigni žogo visoko; predstavlja bejzbol]. Pozna sedemdeseta in zgodnja osemdeseta so bila doba rabu-kome (ljubezen in komedija) mang. Zgodbe so pogosto postavljene v srednje šole ter opisujejo čas adolescentne ljubezni med moškimi in ženskimi liki ter ovire, ki stoji na poti njunih razmerij. V ljubezensko-komičnih mangah je romanca vedno žrtev naključnih dogodkov, kar ustvarja prostor za resno dramo in komedijo. Nekatera dela so bila animirana in predvajana na televiziji ter užila veliko priljubljenost, med njimi Urusei yatsura [Hrupni ljudje], Mezon Ikkoku, Tatchi [Dotik] in Miyuki. Med novejšimi deli najdemo Love Hina, situacijsko komedijo o maturantu srednje šole, ki vstopa na Tokijsko univerzo, a pred tem postane hišnik dekliškega doma in Mahou sensei Negima!, ki govori o desetletnemu dečku, vajencu čarovniških moči, ki je dodeljen k poučevanju razreda enaintridesetih srednješolk.

  • Svet dekliških (shoujo) mang

Zgodbe dekliških mang (shoujo mang) obravnavajo predvsem ljubezen in so po navadi ustvarjene pod peresom avtoric ter namenjene ženskemu bralstvu. V mangah za moške si zgodbe po navadi sledijo v linearnem slogu iz enega okenca proti drugemu, toda dekliške mange niso omejene s slogi in pogosto se pojavljajo strani brez okenc ali risbami preko njih. Druge lastnosti vsebujejo ozadja, prekrita z dovršenimi cvetličnimi vzorci in liki z velikimi očmi, v katerih se svetijo zvezde. V sedemdesetih so Hagio Moto, Takemiya Keiko in ostale striparke razširile nazor dekliške mange z zgodbami, ki so temeljile na znanstveni fantastiki, fantaziji in romantični ljubezni med fanti. Današnje dekliške mange obsegajo še bolj raznolike teme in nekatera dela morda pritegnejo celo moške bralce, s čimer jih vedno težje kategoriziramo pod žanrom »shoujo«. Med novejšimi deli največ zanimanja poženjajo Nana, Honey and Clover, romantične izkušnje študenta likovne umetnosti in Working Men, ki govori o delavske življenju skozi prizmo urednice. Zaradi rastoče priljubljenosti je mnogo del adaptiranih v televizijske serije in filme.

  • Mange postavljajo trende

Z izdajo določenih mang so v tek na Japonskem stopili različni trendi. Na primer, Nodame Cantabile, komična manga, katere zgodba je postavljena v glasbeno univerzo in se vrti okoli orkestrskega dirigenta in pianistke. Ko se je le-ta na televiziji leta 2006 pojavila v obliki drame je ustvarila pravo norijo klasične glasbe. Prvotno je bila manga izdana leta 2001 v Kissu, mangajski reviji, ki cilja predvsem na žensko bralstvo v dvajsetih in tridesetih. Nodame kantabire je bila priljubljena od prve serializacije, toda ko so po njej posneli televizijsko dramo se je knjižna izdaja v 18 zvezki prodala v 22 milijonih izvodih. Zgoščenke s kolekcijo klasičnih kompozicij, ki so se pojavile v drami, so se prodale v preko 400.000 izvodih, zares izjemno za zgoščenko klasične glasbe, pri kateri veliko uspešnico slavijo že pri deset tisoč prodanih izvodih. Inštrumenti, igre in ostali izdelki, ki so jih uporabljali liki v mangi, povečujejo prodajo iz leta v leto.

  • Kako brati mange

Mangajske revije in knjige se na Japonskem odpirajo od desne proti levi, nasprotno od zahodnjaških knjig, linija pisanja pa je navpična. Zaradi teh in ostalih razlik lahko branje mang za Evropejce in Američane predstavlja izziv. Elementi, ki ustvarjajo sleherno stran, vključujejo risbe z liki in ozadjem ter dialogi v besedilnih oblačkih, pogosto so s pismenkami dodani tudi različni zvočni učinki. Ko bralec dojame risbe, besedilo v oblačkih in zvočne učinke, lahko v mangi doživi enako izkušnjo kot pri filmu.


Risbe so narisane v okenčkih
(po japonsko koma). Osnovni potek
branja vsake strani je, da začnemo pri
zgornjem desnem okencu ter končamo
pri spodnjem levem okencu. Vešča
kombinacija primerno velikih okenc
zasidra zgodbo na primerno bralno
hitrost in začini s presenetljivimi
dramatičnimi učinki.

7. Stroški izdelave mang

Po navadi produkcija trideset minutne epizode animeja stane od osem do deset milijonov jenov. V primeru mange ni znanih veliko podatkov, za zdaj bomo ocenili eno stran rokopisa na 20.000 jenov. Prosim, bodite pozorni na izračune, saj tudi po analogiji sledeči izračuni vsebujejo veliko korakov.
V primeru tedenske serializacije, saj je lahko v dveh mesecih izdana knjižna različica, je stostranska mesečna cena izdelave 2 mio jenov.
Če združimo skupaj stroške za črnilo, peresa in papir, dobimo približno številko sto tisoč jenov. Ceno najemniške pisarne je težko oceniti, toda lahko predvidevamo, da se giba okoli številke sto tisoč. Največ stroškov terjajo asistenti pri delu.
1 glavni asistent + 2 ali trije podasistenti + 1 risar ozadij zaokrožujejo skupino 4 ali 5 ljudi.
Ko vključimo zavarovanje in pokojnino (če predvidevamo, da so tovrstni primeri pogosti) znaša strošek za eno osebo najmanj 150.000 jenov. V primeru glavnega asistenta zaradi njegovih izkušenj stroški narastejo na 300.000 jenov.
Če takšne plače zares obstajajo in pričnejo asistenti delati pri dvajsetih ali tridesetih, lahko z izplačilom komaj preživijo (če se odrečejo misli na hišo, ženo in otroke). Plača običajnega mangakaja (avtorja mang), upoštevajoč stroške dela, naj bi znašala od 750.000 do 900.000 jenov. Če imajo tedensko serializirano zgodbo in zaslužijo 10.000 na stran rokopisa, bi se jim teoretično lahko porodila misel, da so pričeli služiti več kot lahko zapravijo.
V primeru knjižne izdaje so na strani založnika vedno težave. S 10.000 izvodi, ki posamezno stanejo 420 jenov, bi moral dohodek od prodaje znašati okoli 4.200.000 jenov.
Če želi knjižna izdaja doseči »New Book Edition« mora imeti prodanih vsaj 10.000 zvezkov. Na primer, »Norakuro« je stara manga, vendar se ponovno izdaja v lepšem formatu. Ima trdo naslovnico in kupimo jo v posebnem škatličnem pakiranju. V tem trenutku je cena za zvezek 2000 jenov, kar je za japonske razmere precej čezmerno.
Če je potrebnih 15 minut, da preberemo poglavje mange in 30 minut za dve in se osredotočimo na stroške, ki temeljijo na minutah, dobimo 8.000.000 jenov za mango, kar je skoraj ekvivalentno stroškom, potrebnih za anime. Film lahko v kinu za 1500 jenov uro in pol zabava osebo, toda ni mogoče, da bi obstajal film s produkcijskimi stroški 24.000.000 jenov, čeprav je ljubiteljski krog filma in animejev drugačen.
Če dvajset ali tridesetletnik razmišlja, da bi se preživljal z risanjem, obstajajo načini za zmanjšanje stroškov oz. prihranek dohodkov, kot so seveda dvig same mangakajeve plače (in morda tudi plače asistentov), risanje brez asistentov ali odklonitev najema pisarne ter dvig cene knjižnih izdaj. Toda v primerjavi z grafičnimi oblikovalci, profesorji umetniških šol in tako naprej, se mangaka s svojim delom lahko preživlja šele, ko doseže »home run«.
Športniki, glasbeniki, časnikarji itd. so v enakem položaju kot ljudje iz sveta umetnosti. V primeru piscev romanov po navadi ne srečamo posebnih pisarn in asistentov, prav tako so redke skrbi za prodajo knjižnih izdaj. Čeprav srečamo mnogo primerov, ko so prve izdaje vezane s trdo platnico, so stroški le malce večji kot pri mangakajih. Dejstvo je, da založniki vedno iščejo nove pisatelje, saj živimo v dobi, ko se edinstvene zamisli uspešno prodajajo, zato vsako leto na tržišču srečamo nove avtorje.
Večina animatorjev ni zaposlenih v podjetju, ampak so najemniški delavci. Na plačilni dan prihaja do odtegljajev pri dohodnini, toda kasneje se prištejejo pokojnina, zavarovalne premije in občinski davki. Če ne pride v vladni pokojninski sistem, ne bo dosegel deleža ugodnosti, ki ga dobi zaposleni pri podjetju, prav tako ne prejmejo upokojitvene rente. Ne prejmejo bonusov, plačanih počitnic, zavarovanja za nezaposlene in zavarovanja za delavce v primeru nesreč. Tega so deležni le, če vložijo ogromno vsoto denarja v zavarovanje.
Če želijo doseči uravnoteženo življenje povprečnega delavca, se v javnosti pogosto pojavlja misel, da mangakaji potrebujejo trikratno vrednost povprečne plače. Zato pridemo do zaključka, da za dosego življenja povprečnega delavca z letnim prihodkom 3.000.000 jenov, mangakaji potrebujejo letni prihodek 9.000.000 jenov.
Ko upoštevamo vse stroške, glavni asistent zares potrebuje mesečnih milijon jenov (več kot deset milijonov jenov letno)? Kakšno bi bilo stanje na Japonskem, če bi moral mangaka plačati tudi svoje asistente?

8. Vse o mangajskem papirju

Če želite izdelati lastno mango, morate vedeti vse o papirju za mange. Mangajski papir je mogoče dobiti v vseh velikostih, odvisno od založnikove osebne odločitve, toda v industriji obstajajo določeni standardi, po katerih se lahko zgledujete.

  • Velikost

A4 (210 × 297 mm) – uporablja se za doujinshije in ljubiteljske stripe
B4 (250 × 353 mm) – večji papir za profesionalne mange
Manjša kot je številka, večja je velikost papirja in obratno, večja kot je številka, manjši je papir. Na primer, A3 je večji kot A5. Večina ljudi, ki dela na A4 ali B4 zmanjša velikost na A5 in B5, ko se delo pošlje v tisk.

  • Vrste papirja

Navaden – nič ni tiskano na papir; uporaben za naslovnice ali naslovne strani
Mrežasti – papir, na katerem so označene zunanje cone, sredinsko področje, mere in tako naprej. Označbe so v nefotografski modri, zato v končnem tisku ne bodo opazne.
4 Koma – papir z dvema stolpcema štirih prednatisnjenih okenc na vsaki strani; japonska različica komičnega stripa. Mange, ki uporabljajo 4 Koma so K-On!, Azumanga Diaoh in Sunshine Sketch.

  • Teža

110 kg
135 kg
Večja kot je teža, lažje je dodati popravke, nanositi barve in črnilo itn. Na drugi strani, manjša kot je teža, lažje se bo papir razbarval, nagubal in prenesel manj grobosti kot težji papir. Najbolj znana podjetja, ki izdelujeta mangajski papir sta I.C., Deleter in Kent. Cena za mangajski papir se giba od 5 do 10 evrov za paket 20-40 listov.

  • Področja mangajskega papirja

Varno območje – Sredinsko področje mangajskega papirja, ki bo zagotovo prikazano pri izdaji. V to območje so vključeni glavni prizori in besedilo.

Rezalno območje – Področje med varnim območjem in zunanjim območjem. Temu pravijo »siva cona«, ker vsebina v tem območju morda ne bo odrezana, vendar ni priporočljivo, da so v to območje vstavljeni pomembni aspekti zgodbe, kot so oblački, glavni prizori in liki. Na primer, če je lik ustreljen in je mesto strela postavljeno v rezalno področje, bo po glavnem tisku odrezano in nastala bo zmešnjava prizorov.
Zunanje območje – Področja ob robovih papirja, ki bodo med tiskom zagotovo odrezana. Tukaj seveda ni risb.
Meritveno območje – izraz, ki se uporablja za področje ob robu zunanjega območja, ki ima izrisane mere po slogu ravnila.

Začetni postopek tiska profesionalne mange izgleda takšen:

Vse v rdečem je varno območje. Modro je rezalno območje in preostanek je zunanje območje.

9. Sklep

Mange so bile dolgo časa, pred dnevi opevane globalizacije in interneta, del kulture in tržna niša le na ozemlju Japonske. Po rasti uporabe medmrežnih povezav, večjega zanimanja medijev in iskanju novih tržnih niš s strani ZDA in Evrope, so mange zaradi svoje edinstvenosti v slogu, podajanju zgodbe in objektivnosti silovito objeli preostanek sveta in ustvarile množične ljubiteljske skupnosti, približale »nerazumljivo« japonsko kulturo ter postale eden izmed ambasadorjev Dežele vzhajajočega sonca.

10. Viri

[1] www.crunchyroll.com : Culture : Japan, 2011
[2] All About Manga Paper. Dostopno na: http://www.mangatutorials.com/index.php?do=/news/all-about-manga-paper/
[3] Japanese Manga: Its Expression and Popularity. Dostopno na: http://www.accu.or.jp/appreb/09/pdf34-1/34-1P003-005.pdf
[4] Upheaval in the Manga Industry: Piracy, Scanlations, and the Future of Digital Manga. Dostopno na: http://www.comicsalliance.com/2010/08/04/manga-industry-piracy/
[5] Manga. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Manga
[6] On the Cost of Producing Manga. Dostopno na: http://comipress.com/article/2007/01/20/1362
[7] Kaj je Manga. Dostopno na: http://www.sloanime.org/infopomoc/kaj-je-manga/
[8] Gender and manga. Dostopno na: http://www.japantimes.co.jp/shukan-st/english_news/opinion/2005/op20050902/op20050902main.htm

Avtor: Naruto The Translator